Toni Vencelj

Cres trail 2013 – tek skozi labirint grmičevja in preko ostrih skal

»Teden dni po nastopu na tekmi Učka trail sem odtekel še Inov-8 Cres trail. Za mano je skoraj eno leto neprekinjenih priprav in treningov, zato si za konec sezone lahko privoščim malo več tekem. Rad tečem na tehnično zahtevnih progah in tudi tokrat sem pričakoval zahteven kamnit teren, podoben kot je bil konec aprila na tekmi na otoku Krku. Vendar sem bil presenečen, proga je bila še veliko zahtevnejša, kot sem si sploh lahko mislil,« je zapisal zmagovalec sobotne tekme na Cresu Toni Vencelj (Salomon – Tektonik).

Preteklo soboto, 21. septembra, je na Hrvaškem po »trail« tekmi v Moščenički Dragi, o kateri smo že poročali, potekal Inov-8 Cres trail. Tekem na različnih dolžinah – 10, 25 in 43 km – se je udeležilo 275 tekmovalcev in tekmovalk, med njimi tudi precej Slovencev in Slovenk.

Na najdaljši preizkušnji, 43 km dolgi in mestoma zelo slabo označeni, predvsem pa tehnično izredno zahtevni progi, je bil zopet najhitrejši naš odličen ultra tekač Toni Vencelj. Za traso, na kateri se je nabralo za 1750 višinskih metrov, je potreboval 4 ure in 42 minut. Pred najbližjih zasledovalcem, ki ga je poznal že s tekme Učka trail, si je tokrat nabral zanesljivo prednost že precej pred ciljem, Goran Modrušan pa se je tudi tokrat moral zadovoljniti z 2. mestom in časom 4:49:25. Tretji je bil slovenski tekač Andraž Hribar s časom 5:08:54. V ženski konkurenci je bila najhitrejša Hrvatica Tadeja Krušec (6:29:18), druga pa naša Marija Trontelj iz TK Šmarnogorska naveza (6:34:55), pred tretjeuvrščeno Ano Beblek (6:67:03).

Proga je bila izredno zahtevna, a izkušeni Toni Vencelj se je znal z njo dovolj previdno spopasti, da je kljub skrenitvi s prave poti tekmo končal na prvem mestu: »Štartali smo v trajektni luki Porozina. Že takoj na začetku po uvodnem asfaltnem kilometru smo se zapodili v nizek gozd oziroma med grmičevje. Pot je bila slabo shojena in skorajda nevidna, a je bila zelo dobro označena, trakovi so bili na skoraj  vsakih dvajset metrov. Kot v labirintu smo naglo zavijali levo in desno, komaj smo videli od enega traku do naslednjega. Prav gotovo so v prvem delu poti imeli prednost nižje raščeni tekači, saj se je bilo potrebno neprestano sklanjati pod nizke, bodeče veje dreves. Vmes smo na vsake toliko časa tekli tudi po malo boljših makadamskih poteh, tako da se je povprečna hitrost teka vseeno malo popravila. Najzahtevnejši  del proge je sledil po dvajsetem kilometru. Kar 6 km smo tekli po ostrih skalah po grebenu dobrih 600 m visokega hriba Sis. Na srečo sem se v tem delu že znebil vseh zasledovalcev, tako da sem lahko tekel malo bolj previdno, saj proga ni dovoljevala napak.  Zadnja tretjina poti ni bila več tako zahtevna, a nam jo je popestril nepridiprav, ki je na približno kilometrskem odseku odstranil vse označbe. Kar občutno sem skrenil s poti, a sem se nekako  uspel vrniti. Po svoje je bil zanimiv tudi sam zaključek tekme, saj smo pred prihodom v center mesta Cres med drugim tekli tudi skozi nudistični kamp.«

Zadnji odsek proge je bil dobra »motivacija« tudi za Igorja Cvelbarja (Akademski AO), ki je tekmo končal na 6. mestu: »Čeprav označena, je bila proga večkrat orientacijsko podobna labirintu. Organizator je speljal traso tudi čez nudistično plažo – škoda, da ne v celoti. Super bi bilo, če bi organizirali 1 FKK Cres Ultra trail 2014

Kjerkoli že bo potekal naslednji Cres trail, verjamemo, da bo privabil še več tekmovalcev in tekmovalk.

REZULTATI >>>

Fotogalerija (Igor Dorotić) >>

VIDEO

Učka trail 2013 – od morskih valov na najvišji vrh v meglo in nazaj

»Počitniški čredni nagon je minil, morje primerno za kopanje. Na tekmi ne tekmujem, tek je gibanje, igra, molitev, upor. Teči je treba sam, hitro in daleč. Učka trail ponuja razgibano traso, odlično organizacijo in več vrst tekmovalcev,« razmišlja Igor Cvelbar, eden od številnih slovenskih tekačev, ki so se v soboto, 14. septembra, v Mošenički Dragi udeležili zanimive in slikovite tekme Učka trail, gorskotekaške preizkušnje, ki tekmovalce od štartnega prostora ob morju pelje na najvišji vrh Učke in nazaj.

Tekmovalci lahko izbirajo med dvema različnima trasama – daljša ”zelena” ima na dolžini 41 kilometrov za kar 2350 višinskih metrov vzponov, krajša ”modra” pa se v 25 kilometrih povzpne za 1250 višinskih metrov.

Recept za zmago: spočitost pred tekmo

Na daljši trasi je zmagal Toni Vencelj, ki mu razdalja seveda ni povzročala težav, saj se je letos spopadel že s precej daljšo in težjo traso: »Moj glavni cilj drugega dela letošnje sezone je bil 168 km dolg UTMB. Temu primerno sem dajal več poudarka daljšim, počasnim in vzdržljivostnim treningom. Nastop na UTMB se mi,  predvsem zaradi pomanjkanja izkušenj na tako dolgih tekih, ni najbolje posrečil. Sem pa preizkušnjo končal brez hujših posledic in sem se hitro regeneriral. Zato sem se tudi odločil, da v nadaljevanju sezone odtečem še kakšno ”trail” tekmo. Z veseljem sem se odločil za Učko, saj sem na njenem pogorju letos med kratkimi oddihi na morju čez vikende opravil kar nekaj dobrih treningov. Pa tudi največ izkušenj imam prav s 4 do 5 ur trajajočimi ”trail” tekmami.«

Vseeno pa se je moral Toni Vencelj za zmago potruditi do zaključnih metrov, taktika nekoliko počasnejšega štarta se mu je obrestovala, da je ugnal zelo vztrajnega zasledovalca pa je, kot pravi, svoje naredila tudi spočitost ter s tem izredno dobro počutje na celotni trasi: »Na štart tekme v Moščeniško Drago sem prišel bolj spočit kot na katero koli tekmo letos, ali celo v zadnjih letih. Običajno sem vedno v zamudi s treningi, vedno nekaj manjka, dolžina, intervali … Skoraj do zadnjega imam težke treninge in sem zato na štartu največkrat preutrujen. Tokrat sem počival že pred nastopom na UTMB-ju, pa tudi 14 dni po nastopu sem opravil samo nekaj lahkotnih iztekov. Prav po spočitosti si bom najbolj zapomnil to tekmo, saj sem vseh 41 km odtekel v visokem tempu, zadnjo četrtino celo, kot da bi tekel 10-kilometrsko tekmo. Pričel sem sicer malo rezervirano, a sem že po desetih kilometrih ujel vodilno skupino. Po 15 kilometrih teka mi je na strmem spustu z najvišjega vrha (Vojak, 1396 m) uspel slediti le še domačin iz Pule Goran Modrušan. Nekaj časa sem ga celo pustil, da je on diktiral tempo. Proga je bila zelo raznolika, vsebovala je prav vse elemente prave ”trail” tekme: od lepe gozdne poti posute z iglicami do ekstremno težke poti po ostrih kamnih. Vmes smo tekli tudi po suhih hudournikih, po kamnitih stopnicah … V zadnjih 10 kilometrih se mi je na nekaj krajših vzponih uspelo otresti vztrajnega zasledovalca, a kakšne velike, varne prednosti nisem uspel pridobiti. Vedno znova se mi je želel približati na težkih odsekih spusta. Te najtežje odseke spusta sem vseeno odtekel z malo rezerve. V zadnji kilometer tekme, na ”rivo” v Moščeniški Dragi, sem pritekel le z nekaj deset metri prednosti. Gorana je vratolomni spust povsem izčrpal, tako da sem brez težav obdržal 1. mesto.«

Drugo mesto je torej osvojil Goran Modrušan, tretji je bil Ivan Blečić. Z daljšo progo je opravilo 74 tekmovalcev in tekmovalk, od tega 15 Slovencev ter 3 Slovenke, ki so tudi zasedle prva tri mesta v ženski konkurenci. Najhitrejša je bila Špela Stasser, druga Katja Kegl, tretja pa Katja Rutar.

Na štartu tudi Danec

Dobro se je odrezal tudi velik ljubitelj daljših tekem in trekingov, Jernej Plankelj, ki je tekmo končal na 15. mestu: »Učka trail 2013 mi bo ostal v res lepem spominu. Že štartno-ciljni prostor je bil nekaj posebnega, saj se je nahajal tik ob morju. Pot nas je vodila po vseh možnih terenih: ob obali po betonirani potki, po strmih stopnicah (mislim, da jih je bilo 900), po asfaltu, po gozdu, po istrskem kamenju, rečni strugi … Vreme je odlično sodelovalo in nam je prizaneslo s prehudo vročino. Le na vrhu Učke je bilo zaradi vetra in megle skorajda malce hladno. Organizator se je potrudil in celotno progo označil z rdečimi trakovi ter smernimi tablami. Lepoto tekme potrjuje udeležba tekača iz Danske, ki je prišel na Hrvaško le zaradi tekme. Priznal mi je, da je bila zanj trasa zelo tehnična, saj ni vajen kamenja. Osebno sem s svojim nastopom zelo zadovoljen, dal sem vse od sebe in drugo leto se vsekakor vrnem v Moščeniško Drago.«

S krajšo traso je opravilo točno 100 tekmovalcev in tekmovalk, med njimi trije Slovenci in štiri Slovenke. Zmage se je prav tako kot na daljši trasi veselil naš tekmovalec – Jan Božič je s časom 2:24:52 ugnal Italijana Giuliana Rossija, ki je tekmo končal na 2. mestu, ter Hrvata Iva Rubinića, ki je bil tretji.

Od trekinga do označene trase

Številčna slovenska udeležba potrjuje, da je pri nas veliko zanimanje za podobne tekme, ker pa jih nimamo veliko, se tekači udeležujejo tekem na Hrvaškem in v Italiji, nakateri pa z željo po dolgih in slikovitih preizkušnjah odpotujejo celo dlje. Toni Vencelj o tem razmišlja: »Zanimivo je, da ima Hrvaška vsaj še 10 podobnih ”trail” tekem, pri nas je le ena taka (GM4O). Sicer je bila tekma na Učki še do lani izpeljana po pravilih trekinga. To pomeni, da proga ni bila označena, s pomočjo kompasa in zemljevida je bilo potrebno poiskati cca 20 kontrolnih točk. Očitno je ta sistem prezahteven za mnoge tekmovalce, zato se organizatorji na vse več tekmah odločajo za označevanje proge. Vsa pohvala organizatorju za odlično izpeljano tekmo!«  

 

REZULTATI – Učka trail 2013

Green – 41km // moški

1. Toni Vencelj (SLO), 04.14:27

2. Goran Modrušan (CRO), 04.14:55

3. Ivan Blečić (CRO), 04.28:54

 

Green – 41km // ženske

1. Špela Strasser (SLO), 05.02:07

2. Katja Kegl (SLO), 05.39:43

3. Katja Rutar (SLO), 05.48:26

 

Blue – 25km // moški

1. Jan Božič (SLO), 02.24:52

2. Giuliano Rossi (IT), 02.26:41

3. Ivo Rubinić (CRO), 02.27:55

 

Blue – 25km // ženske

1. Suzana Alberini (CRO), 02.44:28

2. Mirjana Kolac (CRO), 02.47:31

3. Darija Bostjančić (CRO), 02.53:01

 

CELOTNI RAZULTATI

Green – 41km >>>

Blue – 25km >>>

 

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

O projektu Marjana Zupančiča (KGT Papež) - preteči Slovensko planinsko pot in postaviti nov rekord – smo že pisali in včeraj, 15. avgusta, je ob 6. uri zjutraj iz Radvanj pri Mariboru krenil na pot proti Ankaranu. Za vso logistiko je skrbel Valentin iz TGsportlife, ki je Marjanov sponzor pri tem projektu, tekom dneva pa so se menjavali tekači – spremljevalci, ki so nosili hrano, pijačo in nekaj najnujnejše opreme. Zjutraj je ob Marjanu začel Toni Vencelj, znan ultramaratonec, za presenečenje pa je poskrbel Igor Šalamun, ki se jima je pridružil na štartu in ju spremljal malo naprej od Mariborske koče, s seboj pa pripeljal še mariborske tekaške kolege.

Toni naj bi ga spremljal do Slovenj Gradca, a ker je pravi “ultraš”, se je odločil, da še malo “potegne” in je bil tako njegov spremljevalec do Smrekovca. Na tem delu poti pa se jima je pridružil še Bojan Ambrožič, ki je poskrbel za lepe fotografije “v akciji” in napisal poročilo na svojem blogu, ki ga tudi deloma povzemamo.

Ko so skupaj prispeli do Smrekovca, kjer je Marjan nekaj malega pozobal, saj pravega apetita ni imel, sta Toni in Bojan zaključila svojo nalogo. Marjan pa ne. Odločil se je nadaljevati naprej tudi po temi in počivati šele, ko bo čutil močno utrujenost. Mesto spremljevalca je prevzel Jure Čebašek. Skupaj sta že v trdi temi dosegla Raduho in se nato spustila v Robanov kot, kjer ju je čakal Valentin s hrano, pijačo in opremo. V Robanov kot je Marjan prispel nekaj čez drugo uro zjutraj, močno utrujen, za seboj je imel namreč že okrog 120 km. Plan je sprva bil, da preko noči do jutra doseže Kamniško sedlo, vendar je spoznal, da bo spanec, pa čeprav kratkotrajen, nujen že v prvi noči. Spremljati bi ga morala Špela in Matija Zupan, a je slednji zaradi močnega zobobola ostal v dolini. Tako sem z Marjanom proti Korošici nadaljevala sama in čakala me je zelo težka naloga, saj ta del poti ni enostaven.

K sreči je pot na tem odseku odlično markirana in težav z orientacijo kljub svetlobi zgolj čelnih svetilk ni bilo, sva pa bila prav zaradi manjšega vidnega polja počasnejša. Pot, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami in klini, ves čas vijuga in na več mestih sva za nekaj sekund obstala ter iskala smer nadaljevanja. Marjan je bil poleg tega že vidno utrujen in si je močno želel poti, ki bi terjala malo manj zbranosti. Z rušjem porasle planote sva bila oba zelo vesela in ob 5:15 sva dosegla Kocbekov dom na Korošici, kjer je Marjan odspal kratke 3 urice. Sama sem vmes poskrbela, da sem o najinem postanku obvestila naslednja spremljevalca, ki sta ga pričakovala na Kamniškem sedlu.

Prijazna oskrbnica, ki naju je čakala do 4. ure, potem pa odšla spat, naju je zelo lepo sprejela in postregla z zajtrkom. Malo pred deveto uro sva krenila na Ojstrico, Marjanu pa je spanec odlično del, saj je ubral zelo hiter korak navkreber. Pustila sem ga naprej, saj mu z zelo težkim nahrbtnikom nisem mogla slediti. Čeprav me ponoči teža ni ovirala, sem jo zjutraj čutila na vsakem koraku in se veselila dejstva, da naju bosta Anže Šenk in Marko Šubic, Marjanova glavna spremljevalca tega dne, čakala že na vrhu Ojstrice.

Na vrhu, ki sva ga dosegla ob 9:25, sem Marjanovo “robo” predala fantoma in skupaj smo sestopili ter nadaljevali čez Škarje. Med prečenjem Planjave nas je pozdravila še čreda kozorogov in ob 11h so nas že stregli z vseh strani izredno prijazni oskrbniki Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Marjana so po naročilu, ki jim ga je posredoval Dušan Papež, že čakale palačinke, lahko pa je tudi nekoliko napolnil baterijo v uri ter mobilnik, kar ima pri takšnem projektu velik pomen. Malo nad kočo sem se poslovila od četice ter sestopila preko Okrešlja v Logarsko dolino, Marjan, Anže in Marko pa so nadaljevali preko Turske gore in Skute na Kokrško sedlo, od tam pa na Grintovec in Jezersko Kočno, od koder so sestopili na Češko kočo, kjer se je po zaslugi Sabine in Toneta Karničarja Marjanu vrnil apetit in se je dobro najedel pred sestopom na Jezersko. Dosegli so ga ob 18:15, kjer sta jih čakala Marjanova žena Katarina in Dušan Papež iz Kluba gorskih tekačev Papež. Anže Šenk in Marko Šubic sta se po dolgi celodnevni turi poslovila, Marjan pa se je odločil, da pot nadaljuje do Doma na Kališču, kjer bo prespal. Na tem delu ga spremlja Žan Karničar. Jutri namerava Marjan nadaljevati s potjo ob 4h zjutraj, najprej proti Storžiču.

Album fotografij: Robanov kot – Kamniško sedlo (Foto: Špela Zupan)

Mitja Kosovelj ponovno do zlata na svetovnem izzivu v gorskem maratonu

S Poljske, natančneje s Szklarske Porebe, se je včeraj zvečer več kot zadovoljna vrnila slovenska ekipa tekačev in tekačic ter pomagačev in navijačev. V soboto, 3. avgusta, je tam potekal svetovni izziv v gorskem maratonu, ki mu po domače rečemo kar svetovno prvenstvo, čeprav to ni. A konkurenca, ki se zbere na štartu, ni zato nič manj močna. Najmočnejši med njimi je bil na naše veselje tokrat ponovno Mitja Kosovelj, ki je dve leti nazaj osvojil zlato na maratonski gorski preizkušnji v domačem Podbrdu, že leta 2008 je osvojil 3. mesto v Veliki Britaniji, lani pa je bil drugi na znamenitem Jungfrau maratonu v Švici.

Proga letošnjega svetovnega izziva v gorskem maratonu je bila izredno zahtevna. Čeprav je graf, ki je prikazoval profil proge, sprva kazal, da bo možno brezskrbno teči po ne preveč strmem terenu, je pretežno s skalami in kockami tlakovana pot poskrbela, da je imel vsak tekač še kako veliko dela s tem, kam stopiti v naslednjem koraku. Pogledi slehernega tekača so bili tako skozi celotno traso skoncentrirani v tla meter do dva naprej, malo “sprostitve” so ponudili le manjšinski makadamski in asfaltni odseki, ki pa so marsikomu nastavili tudi past v obliki kanalov. Tako je bilo mnogo padcev in še več lovljenja tik pred njimi, vsemu pa je piko na i k težavnosti dodala še izpostavljenost soncu, in če smo nekateri upali, da bo na planoti, po kateri poteka poljsko-češka meja, pihalo, se to ni zgodilo. Čeprav so progo zaradi možnosti nevarnega srečevanja na zadnjem vzponu pred obratom skrajšali s 44 na približno 41 km, so organizatorji poskrbeli za zgolj 5 okrepčevalnic.

Izsušenim ustom so na pomoč priskočili domači navijači in pomagači, ki so nas napojili ter bodrili z vpitjem, piščalko in ragljo, mimogrede pa poskrbeli še za dobro promocijo našega domačega Gorskega maratona štirih občin. In če je kateremu od tujih dehidriranih tekmovalcev v roke prišel letak GM4O, se bo prihodnje leto, če bo le imel čas in voljo, gotovo z veseljem udeležil našega gorskega maratona, na katerem se prav nič ne skopari z okrepčevalnicami in ki nudi organizacijo na nivoju, ki bi jo na vsaki takšni prireditvi pričakovali.

Težaven in razbit teren ter vročina seveda niso nobena težava, če si v vrhunski formi. To je dokazal naš odličen Mitja Kosovelj, ki mu je do obrata lahko sledil le romunski tekač Zinca, nato pa se mu je Mitja vse bolj oddaljeval in si do cilja pritekel spoštljivo prednost. Ionut Zinca je tekmo končal kot 3., na drugo mesto pa je iz ozadja postopoma napredoval Andrew Davis iz Walesa. Podobno taktiko je ubral naš Toni Vencelj, ki je začel počasi, nato pa do cilja veliko prehiteval vse do 28. mesta. Marjan Zupančič je začel s hitrim tempom, a je zaradi močne dehidriranosti na koncu s precej težavami prišel v cilj kot 72.

V ženski konkurenci je zmagala vsestranska italijanska tekačica Antonella Confortola, ki je dva tedna nazaj slavila v povsem drugačni disciplini na Dolomites Vertical Kilometru. Druga je bila njena rojakinja Ornella Ferrara, tretja pa na veselje organizatorjev Poljakinja Anna Celinska. Odlično se je odrezala naša najboljša tekačica Jana Bratina, ki je tekmo končala na 18. mestu. Poleg nje so Slovenijo zastopale še Urša Trobec in Mihaela Tušar na 27. in 28. mestu ter Špela Zupan na 36. mestu.

V ekipni razvrstitvi je dvojno zmago slavila italijanska reprezentanca. V moški ekipni razvrstitvi, za katero štejejo najboljši trije časi članov ekipe, so drugo mesto zasedli Čehi, tretji je bil Wales, Slovenci smo bili 7. Med ženskimi ekipami so bile druge Škotinje, 3. Angležinje, Slovenke pa 6.

 

Poleg članov in članic slovenske reprezentance pa so z maratonom uspešno opravili še trije naši tekači – Bojan Kramar (KGT Papež), Aleksander Močnik (Infrax Cerkno) in Aleksander Koščak (Vitezi dobrega teka).

 

REZULTATI

MOŠKI

1. Mitja Kosovelj SLO 3:07:36

2. Andrew Davis WAL 3:13:39

3. Ionut Zinca ROU 3:14:00

28. Toni Vencelj SLO 3:47:38

72. Marjan Zupančič SLO 4:30:25

216. Bojan Kramar 5:35:06

270. Aleksander Močnik 5:49:08

283. Aleksander Koščak 5:52:15

 

ŽENSKE

1. Antonella Confortola ITA 3:44:51

2. Ornella Ferrara ITA 3:48:41

3. Anna Celinska POL 3:51:21

18. Jana Bratina SLO 4:20:57

27. Urša Trobec SLO 4:33:55

28. Mihaela Tušar SLO 4:36:15

36. Špela Zupan SLO 4:54:47

Skupaj uvršenih 563 tekmovalcev in tekmovalk.

VSI REZULTATI

Bliža se Maraton Karkonoski na Poljskem

V soboto, 3. avgusta, bo na Poljskem v turističnem kraju Szklarska poreba blizu meje s Češko in Nemčijo na sporedu svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Maraton Karkonoski je dolg 44 km in zelo razgiban. Tekmovalce čaka 2150 višinskih metrov vzpona in 1380 višinskih metrov spusta po zelo slikoviti progi.

Slovensko reprezentanco letos zastopajo 4 ženske predstavnice in 3 moški, najbolj pa bomo vsi držali pesti za Mitjo Kosovelja, ki je bil lani na maratonu Jungfrau v Švici 2., leto prej pa je v tej disciplini postal svetovni prvak na domačem Gorskem maratonu štirih občin. Poleg njega bodo na Poljskem nastopili še Marjan Zupančič, Toni Vencelj ter Mihaela Tušar, Jana Bratina, Urša Trobec in Špela Zupan.

Ker pa je maraton odprt za vse tekače, se jim bo na štartu pridružilo še nekaj slovenskih tekačev in tekačic, ob progi pa jih bodo spodbujali številni navijači. O tekmi bomo poročali tudi na naši strani v začetku prihodnjega tedna.

 

Povezava na stran organizatorja.

Zupančič zmagovalec 12. gorskega maratona štirih občin

V soboto, 15. junija 2013, je v Podbrdu potekal že 12. gorski maraton štirih občin, tekma je tudi tokrat štela za državno prvenstvo v gorskem maratonu. Tokrat so organizatorji še malce podaljšali traso ter s tem dosegli pravo maratonsko razdaljo in si olajšali logistiko, saj sta sedaj štart in cilj v Podbrdu (prvotna krožna trasa je potekala iz Petrovega Brda). Z več kilometri so narasli tudi višinski metri in tako tekmovalci GM4O premagajo kar 2800 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta.

Dogajanje v Podbrdu se je pričelo že v petek pozno popoldne z otvoritvijo, nastopom pevskega zbora in folklorne skupine ter predstavitvijo knjige Kiliana Jorneta Teči ali umreti. Naslednje jutro se je na štartnem prostoru zbiralo vedno več tekmovalcev in ob 8. uri sta jih do letečega štarta popeljala smučarska skakalca Jaka Hvala in Peter Prevc. 304 tekačev in tekačic se je nato od cerkve v Podbrdu podalo na traso GM4O, ki jo je natančno opisal Peter Lamovec v že objavljenem prispevku.

Progo je še dodatno oteževal vročinski val, lajšali pa so jo prijazni domačini na številnih okrepčevalnicah, ki so bili pripravljeni pomagati prav vsakemu tekaču.

Do zadnjega spusta je večino tekme vodil odličen gorski tekač Sebastjan Zarnik (KGT Papež), ki pa je na zadnjem spustu spregledal oznake na progi in tako ni prišel v cilj. V cilj je tako v času 4:17:25 prvi prispel Marjan Zupančič (KGT Papež) ter ubranil naslov državnega prvaka v gorskem maratonu iz lanskega leta. Drugi je bil s časom 4:23:38 Toni Vencelj (TEKTONIK), tretji pa domačin Martin Štendler (AD Železniki), ki je za progo potreboval 4:37:24. V ženski konkurenci si je s časom 5:02:25 naslov državne prvakinje pritekla Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos), druga je bila s časom 5:13:41 Jana Bratina (ŠD Ad-venture.si), tretja pa Urša Trobec (KGT Papež) s časom 5:19:07.

Zmagovalec 12. GM4O je za Turni.si povedal: “Začelo se je zelo hitro, za to je poskrbel Zarnik. Kmalu sva ostala sama, ker sem videl, da se me na vsak način hoče otresti, sem taktično popustil in mu iz varne razdalje sledil. Na Črni prsti je imel minuto prednosti, ker sem se dobro počutil, sem spustil in ga že po dveh km ujel ter kot projektil švignil mimo ravno na mestu, kjer sta se vzpenjala Mira in Dušan Papež. Do Kala sem pritekel že z več kot minuto in pol prednosti in tu so nastopile težave – na vsaki nogi po dva žulja. Spustim tempo in Seba me dohiti tik pred naslednjim vzponom, takoj navije do daske. (Videl je, da na spustu iz Porezna ne bo dobro, če bova preveč skupaj.)  V Znojilah naročim ženi, da mi v Hudijužini pripravi levkotejpe, nogavice in druge superge. Ker sem zaostajal le dve minuti, sem si premislil in odbrzel naprej – če bi se ustavil, bi izgubil veliko časa in lahko bi se boril le za drugo mesto, tako pa sem ohranjal upanje, da se izide meni v prid. Vzpon na Porezen poteka po planu držati konkurenta na razdalji, ki mi ob vratolomnem spustu še daje upanje, da ga ujamem. Ravno to se je tudi zgodilo, na spustu sem se mu vidno približeval, na polovici spusta sem se mu približal na manj kot 300 m. Takrat sem vedel, da je moj. Ko proga zavije v levo, sem ga zadnjič videl, kaj se mu je zgodilo, ve on sam najbolje. Proga je označena, da bolje ne more biti, verjetno je svoje naredila vročina, izčrpanost in pa moja vrnitev v boj za zmago. Danes so poleg pripravljenosti bile ključne izkušnje – na tem maratonu sem manjkal le enkrat in danes 6. zmagal, bil večkrat drugi in tretji. Zelo sem zadovoljen z ubranitvijo naslova državnega prvaka, sedaj pa sledijo priprave na SLOVENSKO PLANINSKO POT. Predvidoma 15. avgusta bom štartal v Mariboru in, upam, čim prej prispel v Ankaran.”

Vsekakor pa je zmagovalec tega ekstremnega maratona prav vsak, ki je prišel v limitu 9 ur do cilja. Organizatorji so se zopet odlično odrezali s celotno organizacijo, spremljevalnim programom in vsem, kar sodi zraven. Se vidimo zopet na 13. GM4O!

 

CELOTNI REZULTATI >>>

 

Fotogalerije:

FB Kališče

Gorski tek za vse – 1. del

Gorski tek za vse – 2. del

Tomaž Alauf

Nejc Lazar

Valentina Čufer

 

 


Turna anketa

Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic