Špela Zupan

59. Sci Alpinistica Monte Canin – tekma presežkov

Malo je turnosmučarskih tekem, ki si zares zaslužijo ime klasika, še manj pa je klasik, ki bi bile za slovenske tekmovalce tako blizu, kot je kaninska turnosmučarska dirka. Tekma z eno najdaljših zgodovin bo naslednje leto praznovala pomenljivi jubilej in kar težko je verjeti, da je to dirka, ki se skozi Prestreljenikovo okno preseli na slovensko stran, na kateri pa je tekmovalna disciplina turnega smučanja poznana le peščici ljudi.

V petek, 25. aprila, na praznik dneva osvoboditve, so Italijani priredili že 59. izvedbo kaninske dirke v parih s štartom in ciljem na Nevejskem prevalu. Vremenske napovedi so bile zelo neugodne, a so se vremenarji tokrat zmotili, veter je zapihal v ravno pravo smer in pričakala nas je s soncem obsijana 18,5-kilometrska trasa s 2160 višinskimi metri. Štart dirke ob kabinski žičnici in po otroškem smučišču do mulatjere, ki je tekmovalce skozi gozd popeljala do podov pod Lopo. Na strmejšem odseku v gozdu so tekmovalci za kratek čas sneli smuči, nato pa zopet nadaljevali na njih do naslednje menjave pod Prevalskim Kuntarjem. Sledil je kratek spust in vzpon na Golovec, nato pa spust po smučišču do sedla Prevala ter dalje v kotanjo pod kočo Gilberti. Od tam so se usmerili proti Beli Peči in z enim odsekom peš dosegli Sedlo Vršič, od koder je sledil kratek spust, nato pa prečnica do najlepšega dela trase. Vzpon skozi okno v Prestreljeniku je potekal v začetnem delu v dobro uhojeni smučini v ključih, v zadnjih metrih pa peš.  Sledil je spust na slovensko stran, kratek vzpon na Sedlo in zopet spust po smučišču do Prevale in kotanje pod kočo Gilberti. Do koče so tekmovalci opravili še zadnji kratek vzpon, sledil pa je spust skozi gozd – pravi rodeo, popestritev zaključnih metrov do cilja.

Nam bližnje tekme se vedno udeleži veliko slovenskih tekmovalcev, tokrat zaradi malo neugodnega termina na italijanski praznik sicer nekoliko manj, a za konec aprila še vedno veliko – 6 tekmovalcev in tekmovalka.

Nejc Kuhar (La Sportiva) je na kaninski tekmi skupaj s Filippom Beccarijem slavil leta 2012, lani pa v paru s Tadeijem Pivkom. Tokrat je nastopil v paru z Alessandrom Folladorjem (Dolomiti Ski) in osvojil še vedno odlično 2. mesto. Njegov komentar boste lahko v kratkem prebrali na njegovi spletni strani.

Zmago sta slavila Filippo Beccari (Ski Team Fassa) in Thomas Martini (Brenta Team), ki sta v nedeljo skupaj zabeležila še eno zmago na še eni izmed najstarejših turnosmučarskih dirk – 65. Trofeo Parravicini. Tretje mesto sta osvojila Marco Del Missier (Fornese) in Paolo Meizinger (US Aldo Moro).

Dobro minuto za njima je v cilj prismučal četrti par, sekundo za njim pa še petouvrščena Jure Šuligoj in Luka Mihelič (oba TSK Olimpik).

Luka Mihelič: »Letošnja tekma je bila zelo podobna lanski, lepo, sončno vreme z odličnimi snežnimi razmerami. Letos sem nastopil v paru skupaj z Juretom. Ker je bil Jure močnejši, me je na tretjem, četrtem in petem vzponu vlekel, kar mi je zelo pomagalo ohranjati tempo. Osvojila sva 5. mesto in bila od tretjega oddaljena le dobro minuto. S tem rezultatom sem sam zadovoljen in mi je dobra popotnica za naslednjo sezono.«

Jure Šuligoj: »Moj nastop v paru z Lukom ocenjujem kot dober zaključek sezone, nastopil sem sproščeno in brez pravega napora, kajti Luka je za odtenek šibkejši na tako dolgih klasičnih dirkah, ampak brez napora ni šlo. Na nekaterih vzponih sva si pomagala z vrvjo, da sem nekako ”vlekel” sotekmovalca oziroma mu samo pomagal, da je konstantno bil za menoj na določeni razdalji in da sva hitro napredovala. Najlepši del dirke mi je seveda bil zadnji peš vzpon proti Prestreljeniškemu oknu, zatem pa smučanje na slovensko stran, kajti preteklo sezono sem opravil veliko treninga na tem prelepem kaninskem poligonu. Seveda naslednjo leto spet!«

Poleg mladega para smo imeli na tekmi tudi veteranski par v postavi Milan Šenk (TTSO Jezersko) in Janko Fideršek (ŠD Tršca). Kljub dobremu začetku sta imela kar nekaj tažav in tudi počutje ni bilo, kot bi si želela, tako da sta na koncu osvojila absolutno 26. mesto. Nekaj slabega priokusa pa jima je pustila še izgubljena borba z dekleti na zadnjem vzponu, tako da že napovedujeta povraten obračun.

Milan Šenk: »Včasih si rečem, pri teh letih že vse vem, vse poznam … A glej ga vraga, pridem na tekmo kot že mnogokrat, pa je vse drugače. Vesel sem, da mi je Janko dal priložnost, da dopolnim svoje izkušnje in doživim tekmo s složnim timskim tekmovanjem, tako kot se spodobi za dva prekaljena veterana. Seveda brez presenečenj ni šlo. Ponudila jih je narava, svoje so prispevali tekmovalci, bolje rečeno tekmovalke, in midva drug drugemu. Pravzaprav se je tekma začela, ko sta naju ujeli Špela in njena prijateljica iz Italije. Pojavili sta se, kot bi prileteli z neba in samozavestno stopili mimo naju. Janko: »Sedaj se je pa dirka začela!« V trenutku sva bila v navezi in lov za puncama se je začel. To je pač prirojena reakcija vsakega pravega dirkača. Kakšen je rezultat dvoboja še nihče ne ve, ker še ni zaključen.«

V ženski konkurenci so tokrat nastopile samo štiri tekmovalke. Zmagali sta Cecilia De Filippo (Dolomiti Ski) in Federica Osler (L’Arcobaleno), slabih sedemnajst minut za njima pa sta v cilj prismučali Anna Finizio (US Aldo Moro) in Špela Zupan (TSK Olimpik).

Špela Zupan: »S tekmo sem v vseh pogledih izredno zadovoljna. V letošnji sezoni sem imela precej težav z zdravjem in utrujenostjo, pred zadnjo tekmo sezone pa sem že precej zmanjšala količino treningov in počitek mi je zelo koristil. Ves čas sem se počutila odlično, od sebe pa iztisnila svoj maksimum, saj je bila Anna malenkost močnejša od mene. Ker je bila lansko leto z izjemo zadnjega spusta povsem enaka trasa z zelo podobnimi razmerami, mi je v toliko večje veselje pogledati rezultat, ki je za dobrih 46 minut boljši. Seveda mi brez tako dobre sotekmovalke to ne bi uspelo in zelo sem hvaležna Anni, s katero sva nastopili povsem usklajeno (ne samo na videz :) ), kot bi skupaj dirkali že od zmeraj.«

Zadnja leta organizatorji poleg tradicionalne dirke v parih prirejajo še posamezno dirko. Trasa je nekoliko krajša, tekmovalci pa na 9,8 kilometrih in v 1250 metrih višinske razlike prav tako doživijo zelo resno tekmovanje. Tudi na tem tekmovanju smo imeli svojega predstavnika, nastopil je Igor Cvelbar (Akademski AO), ki je že pravi poznavalec kaninske preizkušnje posameznikov.

REZULTATI >>>

Naslovna fotografija: D. Pesamosca

VIDEO TEKME

Triglavska magistrala ali popotovanje od Bohinja do Kurje vasi

Da bi jo šli, se je precej govorilo že lani. Pa je bilo najprej snega preveč, nato verjetno ni bilo vremena ali ne vem česa, ko se je spet začelo govoriti, je bilo snega že premalo. Letos se je govorilo že nekje od decembra ali januarja. Najbolj zavzet je bil Marjan, če bodo le razmere, jo gremo, proti koncu sezone pa ni želel slišati za nobeno tekmo več, videl je samo še njo. Triglavsko magistralo.

Lotili smo se je s spoštovanjem, a z ne preveč natančnim načrtovanjem. Če načrtuješ predolgo, se lahko hitro ujameš v kompliciranje, do zadnje podrobnosti načrtovana tura, pa izgubi čar pustolovščine. In mi si nismo želeli postavljati lastnih časovnih rekordov, za rekorde bo vsaj za enega člana ekipe še veliko priložnosti. Želeli smo jo prehoditi, jo doživeti in z njo na najlepši možni način dopolniti letošnjo odlično in dolgo turnosmučarsko sezono. Na vprašanje meteorologa na Kredarici – v enem dnevu? – je bil Igorjev odgovor, da za spanje nimamo denarja, bolj šala. En dan je v idealnih razmerah, ki so nam bile dane, in z našo opremo nekaj samoumevnega.

Triglavska magistrala (s tremi dodatki)

Po prekratkem spancu se je vse skupaj začelo pravzaprav v Zgornji Radovni, kjer smo pustili en avto. Nato smo se z drugim odpeljali do spodnje postaje Ukanc ob Bohinjskem jezeru. S čelnimi svetilkami in smučmi na nahrbtnikih smo zagrizli v prvi dodatek – Žagarjev graben. Originalna trasa se namreč začne pri koči Merjasec. Po parih minutah nastopi prva težava – Timu nekje spušča meh, vse ima mokro. Ko ga reši, nadaljujemo s štorkljanjem po kopni poti in se gremo sproti še oviratlon čez podrta debla. Tempo je jutranji neučakanosti, zagnanosti in spočitosti primerno navit, uspem ga držati in čakam, da se bo umiril dolžini ture primerno. Ko stopimo na smuči, je že bolje, zadanemo pravi prehod skozi gozd in ko se ta razredči, že lahko pospravimo čelne svetilke.

Na prvem Konjskem sedlu je že jutro, pogled se odpre do Triglava in nam vzbudi spoštovanje do trase, ki je še pred nami. Do Doma na Komni smo deloma uspešni glede iskanja optimalne linije, nekajkrat sicer malce zaidemo z nje, se za nekaj metrov brezglavo razpršimo kot koze vsak na svoj griček, brez limanja psov ne gre. Bomo naštudirali do naslednjič. Kratka pavza in prva prava malica v zavetju doma. Sledi gori-doli-naokoli do Koče pri Sedmerih jezerih. Se vleče poleti in se vleče pozimi. Kako se vleče v južnem snegu, raje niti ne pomislimo. Veseli smo, da so nam razmere naklonjene in čeprav je veter na trenutke zelo neprijeten ter nas zaradi orientacije malo skrbi megla, v katero bomo morali kmalu zariti, smo hvaležni soncu, da se je na tem delu skrilo za oblake.

Nekje v megli pod Kanjavcem smo prazni in si vzamemo čas za hitro malico, čeprav nam med postankom zanohta. Kanjavec, ki smo ga imeli namen dodati, moramo izpustiti, saj bi vrh v tako gosti megli težko našli. Naredimo še nekaj korakov bolj na slepo, ko se pred nami pojavi smerni kol, kmalu nato pa se pod nami megla za hip razkadi in Mišeljski Konec nam pokaže smer za Velsko dolino. V njej nas čaka popolna spomladanska smuka s soncem, ki nas vse prezeble v trenutku pogreje. Usmerimo se proti drugemu Konjskemu sedlu in se naslajamo ob razgledu na Bohinjske gore. Če smo prišli od tam, bomo zmogli še to, kar je pred nami. In smo z mislimi že na Kredarici, tako zelo, da zgrešimo odcep proti njej in prečimo snežišča pod Ržjo ter se kar naenkrat znajdemo na Dovških vratcih. Malo smo jezni sami nase, a saj smo tu nameravali iti dol, bomo pač naredili ravno obratno.

V magistralo vkomponiramo še drugi dodatek, ko splezamo na Rž in smučamo z nje, nato pa se vzpemo še zadnjih nekaj metrov do Kredarice. Še zadnja malica, nato pa najboljša smuka te sezone do Pastircev, od tam pa čez plazove in do garaž, kjer se originalna magistrala konča. Sledi še zadnji dodatek, ki je bil vsaj meni zaradi počasnih smuči že kar odveč – poganjanje do avta v Zgornji Radovni. Čestitke drug drugemu, vožnja nazaj v Bohinj in zasluženo kosilo. Med zaključno analizo je čutiti hvaležnost drug drugemu in malo ponosa, da se nam je vse poklopilo že ob prvem poizkusu. Tista začarana Rž pa je dodala svoj čar, da je iz dolge ture nastala doživeta in celo malce adrenalinska pustolovščina.

Aja, in ob kosilu je seveda padlo vprašanje, kdaj jo gremo spet. V nedeljo, je predlagal Marjan. Ne, ne, je pa še veliko drugih tur, tole se bomo šli enkrat na leto, če bodo razmere. Če ne prej, pa čez deset let.

Ekipo smo sestavljali: Igor Kalan, Marijan Tepina, Tim Švigelj, Jure Šuligoj in Špela Zupan (vsi člani TSK Olimpik). Špelin Ambit je nameril 3780 višinskih metrov in 48 km dolžine. Višinci so verjetno kar točni, morda jih je bilo kakšnih 100-200 manj, kilometrov pa bi moralo nameriti kar nekaj več. Točno pa se je ustavila štoparica pri 11 urah in 15 minutah.

Tudi ostali člani ekipe so strnili svoje vtise

Igor Kalan: »Kaj naj rečem, verjetno moj najboljši turnosmučarski dan. Začnemo ob pol petih s parkirišča žičnic Vogel. Tim navije tempo, še celo Jure se pritožuje in se sprašuje, ali smo na tekmi. Končno sneg, nataknemo sulice in pred drugo strmino zavijemo desno v gozd, stara sled smučarjev je naša markacija. Zdani se, hitro smo na Konjskem sedlu, pogled se ustavi v smeri Triglava, prevzame me kanček dvoma. Spustimo se do Komne, v domu pojemo malico, razmere so fantastične, trdo, vendar ne ledeno. Tudi z orientacijo proti Sedmerim nimamo težav, tempo je zaradi odličnih razmer zavidljiv, nobene krize. Pri Sedmerih brije mrzel severnik, par slikc in motorji se vrtijo dalje. Pogledujemo naprej proti Hribarcam, kjer se podijo megle in res pred vzponom, ki je mestoma leden, se vzpnemo na sedlo. Imamo srečo in veter razkadi meglo. Odsmučamo v Velsko dolino po prvovrstnem putrčku. V daljavi zagledamo osamljenega turaša, ki se vzpenja v smeri našega spusta, ob srečanju izmenjamo par besed in naprej proti drugemu Konjskemu sedlu.

Čas za gel, Marjan razglablja, da kar ne more verjeti, da tako hitro napredujemo. Imam nekaj težav s psi, ki se hitro rešijo. Začnemo prečko proti Kalvariji, ko bi morali zaviti levo, nadaljujemo v smeri originalnega triglavskega smuka, ker se megla pričenja valiti po nekdanjem ledeniku, zavijemo na greben Rž. Na grebenu nataknemo smuči in odsmučamo zelo delikatno mesto, ki na srečo ni ledeno. Marjan sestopi peš, še zadnjih par višincev in že smo na Kredarici. Z vremenarjem izmenjamo par besed, vpraša, če je Špela tudi z nami, ko mu pritrdimo reče samo bravo, bravo. Odsmučamo skozi Kurico v fantastičnih razmerah, ravno prav odjenjan putr. Tudi prečka pod Draškimi vrhovi je dobra, še nekaj rodea po gozdu in nebodigatreba skejtanja do Kurje vasi. V 11 urah in 15 minutah smo pri avtu.

Imeli smo odlične razmere, primerne za izboljšanje rekorda, ki ga suvereno drži Nejc. Hvala Špeli, Marijanu, Timu in Juretu za družbo, dan, ki si ga bomo vsi šteli za zelo posebnega.«

Marijan Tepina: »Kovinski viharniki so nam kazali pot. Bolje bi bilo, če bi jih kar požagali, ker jih je premalo, pa še tujek so v tem prelepem visokogorju. Ampak prečenje TNP-ja, in to pozimi v enem dnevu z lahko turnosmučarsko opremo, to pa je doživetje. Za nas turnosmučarske tekmovalce, iskreno povedano brez nakladanja, lep dolg trening  z nizkim žagastim profilom poti. S seboj sem imel tri litre tekočine, gele, ploščice, dva sendviča, plazovno opremo, oblačila, vsega skupaj šest kilogramov težak nahrbtnik.«

Tim Švigelj: »Želja presmučati triglavsko turnosmučarsko magistralo v enem kosu je v meni zorela, kar nekaj let in včeraj nam je to tudi uspelo. V super družbi smo se zgodaj zjutraj oz. sredi noči podali na to lepo pot preko vzhodnih Julijcev. S čakanjem na ugodne razmere skoraj ne bi moralo biti boljše in res se nam je posrečilo, da smo čez celotno traso imeli odlične snežne razmere – za hojo trdo, na spustih, vsaj tistih zadnjih, pa ravno prav odjenjano. V prihodnosti, ko bomo zadevo nekoč ponavljali, pa mogoče še kakšen naskok boljšega časa.«

Špela Zupan: »Zgornjemu poročilu bi dodala samo še zahvalo vsem štirim kavalirjem, da so si me sploh upali vzeti s sabo, čeprav so vedeli, da bom najšibkejši člen. Na trenutke sem verjetno res bila, a se v takšni odlični družbi to nisem niti malo počutila. Naslednje leto, a ne?«

GALERIJA FOTOGRAFIJ >>>

 

Končna razvrstitev slovenskega pokala v turnem smučanju 2014

Pod okriljem Komisije za gorske športe pri PZS je bilo letos izpeljanih pet tekem za slovenski pokal v tekmovalnem turnem smučanju. Največ tekmovalcev se je udeležilo tekme na Jezerskem, na drugem mestu pa je bila po udeležbi mednarodna tekma v Kranjski Gori LEO Night Race. Organizatorji tekem so bili PD Jezersko, GRS Celje in TSK Olimpik, slednji klub je prevzel organizacijo kar treh tekem.

Slovenskemu pokalu v tekmovalnem turnem smučanju je že takoj na začetku sezone ponagajalo vreme. Organizator prve tekme za slovenski pokal, TSK Olimpik, je državno prvenstvo v vzponu na Zelenico 4. januarja izpeljal v zadnjem trenutku. Že ob povratku tekmovalcev v dolino na spodnjih legah skorajda ni bilo več snega, preko proge so drli hudourniki.

Topel januar je žal botroval odpovedi dveh planiranih tekem za slovenski pokal, tako v Kranjski Gori kot v Železnikih. Več kot srečo z vremenom pa so letos imeli organizatorji tekme v parih na Jezerskem, ki so jo izpeljali 25. januarja v idiličnih zimskih razmerah.

Nadomestni termin, 14. februar, so našli organizatorji tekme v Kranjski Gori, in tako je prva kranjskogorska tekma LEO Night Race več kot uspela in privabila tudi nekaj tujih tekmovalcev, verjamemo pa, da jih bo naslednje leto še več.

V skorajda kičastih vremenskih in snežnih pogojih so organizatorji iz GRS Celje izpeljali posamično državno prvenstvo na Okrešlju, 9. marca. Zadnja tekma v organizaciji TSK Olimpik pa je potekala ob smučišču Medvedjak na Golteh, 16. marca.

Zmagovalci letošnjega pokala po kategorijah so postali Klemen Triler (TSK Olimpik), Tone Karničar (TTSO Jezersko), Urh Karničar (TTSO Jezersko) in Špela Zupan (TSK Olimpik). Za končni seštevek so šteli najboljši štirje rezultati, pri enakem številu točk pa je o končnem vrstnem redu odločal izračun točk glede na zaostanek za zmagovalcem. Vse rezultate si lahko ogledate na povezavi:

KONČNI SEŠTEVEK SLOVENSKEGA POKALA 2014

Podelitev priznanj najboljšim trem po kategorijah bo letos potekala na velikonočni ponedeljek, 21. aprila, v okviru dogodka 6. Skiventure na Jezerskem, ki ga v sodelovanju z Elanom prireja Davo Karničar. Na dogodek ste seveda vabljeni prav vsi ljubitelji turnega smučanja, posebej toplo pa prejemniki priznanj za skupni seštevek slovenskega pokala 2014!

Pripravila Milan Šenk in Špela Zupan, Komisija za gorske športe

 skiventure2014_web

Svetovni pokal Pitturina s slovensko udeležbo

Pretekli konec tedna sta se v dolini Val Comelico odvili tekmi za svetovni pokal v turnem smučanju. Tekmi sta bili sicer napovedani za teden dni prej, a so ju morali organizatorji zaradi ogromnih količin novozapadlega snega prestaviti. V drugo jim je bilo vreme naklonjeno, močno sneženje s petka na soboto se je do sobotne tekme že umirilo.

Tekem so se ob povabilu in finančni pomoči organizatorja lahko udeležili tudi slovenski tekmovalci Nejc Kuhar, Matjaž Mikloša in Špela Zupan. Žal pa je bila zaradi prestavljenega datuma tekme nekoliko okrnjena mednarodna konkurenca. Prav tako se tekme v kategoriji “open” niso udeležili številni slovenski tekmovalci, ki so nameravali nastopiti teden dni prej.

V petek, 7. februarja, je bila v Sappadi na sporedu tekma v šprintih. To so bili letošnji prvi šprinti za svetovni pokal, zato je bilo med najboljšimi toliko bolj napeto. Gre za mlado disciplino turnega smučanja, ki ta šport približa najširši množici gledalcev, saj v celoti poteka na smučišču, trasa in dogajanje na njej pa je v celoti vidno s štartno-ciljnega prostora. Tokrat je bila trasa prvič malenkost daljša za moško člansko kategorijo, novost pa je bil tudi spust, ki je potekal deloma po smučišču, deloma izven njega, za dodatno atrakcijo pri gledalcih pa so poskrbeli vmesni skoki. Zaključne metre trase so morali tekmovalci premagati v drsalni tehniki, kjer je bila skoraj edina možnost za prehitevanje na spustu.

Najprej so potekale kvalifikacije po posameznih kategorijah. Mladinci in mladinke so se uvrstili direkno v finale, najboljših 12 članic v dve polnifinalni skupini, najboljših 30 članov pa v pet četrtfinalnih skupin. Špela Zupan je svoj nastop končala v kvalifikacijah na 18. mestu: “Z nastopom na svojih drugih šprintih sem zadovoljna, vzpon sem šla dobro, menjave tokrat naredila brez napak, na spustu pa sem žal ogromno izgubila. Letošnji spust je bil zelo divji rodeo s skoki in česa podobnega še nisem nikoli vozila. Uvrstitev je po pričakovanjih.

Matjaž Mikloša s 24. časom in Nejc Kuhar z 28. časom kvalifikacij sta se uvrstila v četrtfinale, od koder pa se žal nista prebila višje. Matjažu se je že v kvalifikacijskem nastopu obnovila poškodba kolena in zato ni mogel stoodstotno nadaljevati s svojim nastopom v četrfinalu. Sicer pa je bil to tudi eden njegovih zadnjih turnosmučarskih nastopov za to sezono, saj se bo sedaj že posvetil tekaškim treningom za nastop v Kitzbühelu ter za prve tekme v teku po stopnicah.

Nejc je imel smolo že v kvalifikacijah, na menjavi, kjer si tekmovalci namestijo smuči na nahrbtnik in nadaljujejo peš, so se mu smuči snele z nahrbtnika, ista napaka pa se mu je pripetila še v četrtfinalnem nastopu. Nejc Kuhar: “V kvalifikacijah so mi na pešaku z nahrbtnika padle smuče, moral sem popravljati in zaradi izjemno majhnih razlik sem se komaj prebil med 30. Sistem pripenjanja smuč na ruzak sem potem malo spremenil, ampak v četrtfinalu se mi je pripetilo čisto isto, kar mi še sedaj ni jasno. Tako sem izgubil priključek in s tem možnost za napredovanje v polfinale.” Več na njegovi spletni strani.

Najbolj zanimiv je bil seveda finale, kjer je svojo premoč v tej disciplini znova dokazal Nemec Josef Rottmoser, lanski svetovni prvak v šprintih, ki se je specializiral predvsem za to disciplino turnega smučanja. Nemško zmagoslavje je z drugim mestom dopolnil neverjetni Anton Palzer, ki letos prvo leto nastopa v kategoriji mlajših članov. Tretji je bil Francoz William Bon Mardion. Tudi v ženskem finalu se je odvijal napet boj, Laetitia Roux se je na drugo mesto uspela prebiti šele tik pred spustom, nato dohitela vodilno Švicarko Maude Mathys in jo v zaključnih metrih v drsalni tehniki tudi prehitela. Brona se je veselila Kanadčanka Melanie Bernier.

REZULTATI ŠPRINT

MOŠKI (uvrščenih: 36 tekmovalcev)

1. Josef Rottmoser 3:47

2. Anton Palzer 3: 52

3. William Bon Mardion 3:57

25. Matjaž Mikloša 4:01

28. Nejc Kuhar 4:06

 

ŽENSKE (uvrščenih: 20 tekmovalk)

1. Laetitia Roux 3: 54

2. Maude Mathys 3:55

3. Melanie Bernier 4:10

18. Špela Zupan 5:02

VIDEO – ŠPRINTI

 

V soboto, 8. februarja, je bila na sporedu še posamična tekma, ki pa se je Matjaž Mikloša zaradi poškodbe ni udeležil. Trasa je bila zaradi velike nevarnosti snežnih plazov speljana v nižjih legah, a ni bila zato nič krajša in lažja. Tekmovalci so se spopadli s 1700 višinskimi metri, tekmovalke pa s 1300 metri vzpona in prav toliko spusta. Začetni del trase je bil sprva zelo položen, nato se je začel vzpon v cik-cakih, ki se je nadaljeval po položni cesti. Sledil je kratek spust, nato drugi vzpon in razrit spust, v tretjem vzponu pa so tekmovalci del poti opravili peš, s smučmi na nahrbtniku. Tretji spust je bil dolg kar 8 km in zelo položen, tekmovalci so se morali na tem delu poganjati z rokami. Sledil je še zadnji vzpon (za ženske 400 metrov krajši) in zadnji spust, ki je bil zopet zelo položen, celo z blagim klancem tik pred ciljem.

Zanimivo speljano traso v višini gozdne meje je najhitreje premagal Španec Kilian Jornet, drugi je bil Francoz William Bon Mardion, tretji Italijan Damiano Lenzi.

Nejcu Kuharju se nastop tokrat ni posrečil, kot bi si želel: “Ko ne gre pač ne gre, bi lahko najlažje povzel današnjo tekmo. Prehlad, izostanek treningov in predvsem pomanjkanje močnih tekem je preveč, da bi lahko upal na vidnejšo uvrstitev. Po analizi tekme, do polovice sploh ni slabo kazalo, povsem v stilu vseh mojih nastopov. Nekoliko slabši štart, nato je prišla na vrsti špura, kjer sem imel kar nekaj težav s prehitevanjem, ampak vseeno se mi je uspelo do vrha prvega vzpona prebiti blizu 15. mesta, z manj kot pol minute zaostanka za veliko skupino pred mano. V normalnih okoliščinah, sem vedno na tekmah pridobival mesta do cilja in zelo optimističen sem bil tudi tokrat. V drugem vzponu sem imel še vedno dober tempo, veliko tekmovalcev pred sabo sem imel zelo blizu, vse tja do deseterice. Vendar sem že proti vrhu drugega vzpona začel čutiti, da občutki niso pravi.” Več na njegovi spletni strani.

Pri ženskah je zopet slavila nepremagljiva Laetitia Roux, druga je bila Maude Mathys, tretja Andorka Sophie Dusautoir Bertrand. Špela Zupan je osvojila 16. mesto: “S svojim nastopom nisem najbolj zadovoljna, saj sem si želela nekoliko boljšega rezultata, vendar dobro vem, da se pri turnem smučanju ničesar ne naredi na hitro. Trasa mi je bila izredno všeč, a ena najtežjih do sedaj, predvsem zaradi velikih količin novega snega. Tega v preteklem mesecu na treningih pač nisem imela in noge so to hitro čutile.

 

 

 

REZULTATI

MOŠKI (uvrščenih: 35/37 tekmovalcev)

1. Kilian Jornet 1:48:56

2. William Bon Mardion 1:50:04

3. Damiano Lenzi 1:50:54

25. Nejc Kuhar 2:00:32

 

ŽENSKE (uvrščenih: 17/19 tekmovalk)

1. Laetitia Roux 1:46:57

2. Maude Mathys 1:49:45

3. Sophie Dusautoir Bertrand  1:54:36

16. Špela Zupan 2:25:22

 

19. Rekord Šmarne gore srečno pod streho

V soboto, 1. februarja, je ob 14. uri štartal prvi tekmovalec kronometrskega teka, že 19. Rekorda Šmarne gore. Organizatorji TK Šmarnogorska naveza so jo za las spravili pod streho, danes je pot na Šmarno goro zaradi podrtega drevja skoraj neprehodna, predvsem pa nevarna. K sreči so drevesa s svojim lomljenjem počakala do konca tekme in omogočila tekmovalcem preizkus s šmarnogorsko strmino ter prijetno druženje na toplem po sami tekmi.

Rekord proge je sicer letošnjo jesen s časom 11:11 podrl Eritrejec Azerya Teklay, o čemer smo poročali tudi mi. Za najboljši slovenski čas pa še vedno velja Zarnikovih 11 minut in 25 sekund, ki ga je dosegel na svečnico 2008.

Letos so bili časi zaradi snega in ledu na progi sicer daleč od rekorda, a bolj pomembno od rezultatov je, da smo vsi tudi varno sestopili po spolzki trasi. Zmage se je veselil Andrej Erman (Društvo BPČ) pred Simonom Novakom (KGT Papež) in Martinom Koželjem (KD Bam.bi). Med ženskami je bila najhitrejša Špela Zupan (KGT Papež) pred Melito Šinkovec (Triatlonski klub Ljubljana) in Saro Jaklič (TK Šmarnogorska naveza).

REZULTATI >>>

MOŠKI

1. Andrej Erman 13:52

2. Simon Novak 14:00

3. Martin Koželj 14:32

4. Žiga Trontelj 14:43

5. Matija Oblak 14:52

ŽENSKE

1. Špela Zupan 16:42

2. Melita Šinkovec 17:51

3. Sara Jaklič 18:05

FOTOGALERIJA (Foto: Marjan Rekar) >>>

Misurina Ski Raid 2013 nas je ponovno navdušila

Preteklo nedeljo, 22. decembra, so se na štartu italijanske klasike 13. Misurina Ski Raid, ki je tudi letos prva tekma italijanskega pokala, znašli štirje slovenski tekmovalci. Po lanskoletnem “odkritju” nam najbližje “ta prave klasike” smo letos pričakovali, da bo še kakšen slovenski tekmovalec več kot lani, a očitno bo na bolj množičen naval Slovencev še treba počakati.

Snežne razmere so bile tudi letos odlične, zelo podobne našim razmeram v preteklih tednih pred otoplitvijo, vreme pa je bilo očitno naročeno prav za čas tekmovanja. Zjutraj se je med registracijo tekmovalcev in do štarta mladincev ter žensk v gorah pooblačilo, vedno nižje se je spuščala megla. A takoj po štartu se je vreme začelo vedriti in na Forcella della Neve alta nas je že pričakalo sonce. Po končani tekmi v času kosilu pa so se gore zopet zavile v oblake.

Trasa je bila identična lanski, le malo več odsekov je bilo treba opraviti peš zaradi manj snega. Moški so opravili s 13,6 km dolgo progo in se v treh daljših vzponih dvignili za 1698 metrov. Pri tem so dosegli tri škrbine, do katerih so zaključne metre opravili peš. Prvi vzpon na Forcella del Diavolo so v zadnjih 80 metrih opravili z derezami in samovarovanjem, na Forcella della Neve alta so po koncu cikcakov zadnjih nekaj  metrov opravili peš ter se peš tudi spustili s spihane škrbine do menjave za smučanje, zadnji daljši vzpon na Forcella del Nevaio pa je postregel s kar 145 metrov navpične grape, ki so jo opravili z derezami, sledila je krajša prečnica z napeljano fiksno vrvjo za varnost, nato pa še peš spust skozi koluar, prav tako ob pomoči fiksne vrvi. Ženske in mladinci so opravili z malenkost krajšo traso in se na dobrih 10 kilometrih povzpeli za 1253 metrov. Prvi spust za zgolj 135 metrov so opravili že po 275 metrih vzpona, nato pa so se povzpeli na Forcella della Neve alta, od koder je bila trasa do cilja enaka moški članski trasi. Vse pa je po zadnjih 800 višinskih metrih razritega spusta čakalo še 42 višinskih metrov vzpona do cilja.

Iz kratke predstavitve proge se da razbrati, da gre za tehnično zelo zahtevno traso, na kateri mora imeti tekmovalec prav vso turnosmučarsko opremo, vključno z derezami, pasom in samovarovalnim kompletom. Organizatorji so tudi letos progo odlično pripravili, v začetnem vzponu sta bili ves čas po dve smučini, čudovitih cikcakov pa toliko, da jih imaš proti koncu že kar malo dovolj. Vsa mesta menjav so bila tudi v strmini dovolj prostorna in varna, da ni bilo nikoli gneče in čakanja, na celotni trasi in predvsem na zadnjem spustu veliko usmerjevalcev, vsaka iz snega štrleča skala vidno označena. In čeprav je imel vsak tekmovalec veliko dela sam s seboj in s tehničnimi detajli proge, mu je iz smučine ali tekmovalca pred seboj ušel pogled tudi na čudovit razgled z vsake od škrbin, za skorajda idilično kuliso pa so poskrbele Tri Cine.

In še o rezultatih …

V moški kategoriji je bil najhitrejši Robert Antonioli (CS Esercito), pred Davidom Galizzijem (Brenta Team) in Matteom Eydallinom (CS Esercito), na odlično 5. mesto pa se je uvrstil naš Nejc Kuhar (Lasportiva Team), ki je o tekmi zapisal: ”Na tekmi sem želel dobiti določene odgovore glede pripravljenosti, predvsem kako sem lahko konkurenčen na spustih. Z opravljenim sem lahko res zelo zadovoljen, saj sem v konkurenci, kjer ni manjkal niti en Italijan, zraven pa so dirkali še vsi najboljši Avstrijci, osvojil 5. mesto. Mogoče bi se z malo sreče lahko zavihtel celo na stopničke, kar pa danes sploh ni bilo bistveno. Važno je, da sem bil konkurenčen na vzponih, predvsem pa sem bil med boljšimi tudi na spustih, česar sem še posebno vesel.” Več na njegovi spletni strani.

Od slovenskih tekmovalcev sta se na daljši progi pomerila še Janez Velikanje (TSK Olimpik) in Boris Stropnik (Acman) in obema se je po tekmi kar samo smejalo od zadovoljstva. Janez Velikanje je v močni konkurenci med člani zasedel 103. mesto, Boris Stropnik pa je bil v veteranski kategoriji 30. Za našo spletno stran je Boris zapisal: “Po velikem srečnem naključju sem se po zaslugi drugih kar naenkrat znašel naspan in ogret v bližini Treh Cin na tekmi z zelo zvenečim imenom, kar me je vleklo že pred leti. V začetku sem gnal, kot sem mogel, potem pa tudi, no, razlika je bila v hitrosti. Med tekmo sem imel priliko opaziti neizmerno lepoto kulis selektivno obsijano s soncem. Glede na naše snežne razmere so bili  spusti res uživaško mehki in razgibani, dolgi, dodobra označeni. Za dober občutek mi je uspelo par bližnjih tekmovalcev prehiteti, tudi na spustu, kar se mi prej v Italiji ni dogajalo. Ne bom govoril o tistih, ki so prehiteli mene. Vroč tuš na koncu in odlična hrana, povrh pa še naš Nejc, uvrščen skoraj med profije - počutil sem se zelo zelo dobro, skupaj s svojim telesom.”

Na krajši ženski trasi je zmagala Elena Nicolini (Brenta Team), pred Francesco Martinelli (SC Alta Valtellina) in Martino Valmassoi (Dolomiti Ski-alp). Špela Zupan (TSK Olimpik), ki se je uvrstila na 11. mesto, je zapisala: “Ko enkrat opraviš z Misurino, jo uvrstiš na koledar obveznih dirk tudi za prihodnjo sezono. Ker je na sporedu tako zgodaj, mi je bila letos v močno motivacijo že od prvega smučarskega treninga te sezone. Rezultat pa mi je dal vedeti, da sem z načinom treninga na pravi poti, 12 minut in pol boljši čas od lanskega mi veliko pomeni. Predvsem pa sem vesela svojega napredka na spustih, saj sedaj končno tudi jaz prehitim kakšno italijansko tekmovalko. Letos nas je bilo pet, ki smo si bile zelo enakovredne tako na vzponih kot spustih, in sem jim hvaležna za tekmovalno vzpodbudo. S katero izmed njih bi bilo lepo to sezono opraviti še s kakšno klasiko v paru.”

In naj ne bo naš prispevek zgolj poročilo o letošnji tekmi, pač pa tudi vabilo vsem, da se preizkusijo na 14. Misurini prihodnje leto.

 

REZULTATI

ČLANI:

1. Robert Antonioli (CS Esercito) 1:36:17

2. Davide Galizzi (Brenta Team) 1:37:10

3. Matteo Eydallin (CS Esercito) 1:39:55

4. Manfred Reichegger  (CS Esercito) 1:40:22

5. Nejc Kuhar (Lasportiva Team) 1:40:58

103. Janez Velikanje (TSK Olimpik) 2:50:25

(Vseh uvrščenih: 116 tekmovalcev.)

 

VETERANI:

1. Omar Oprandi (Brenta Team) 2:00:08

2. Federico Pat (SC Valdobbiadene) 2:01:28

3. Camillo Campestrini (SC Cima XII) 2:01:54

30. Boris Stropnik (Acman) 3:02:15

(Vseh uvrščenih: 36 tekmovalcev.)

 

ŽENSKE ABSOLUTNO:

1. Elena Nicolini (Brenta Team) 1:34:21

2. Francesca Martinelli (SC Alta Valtellina) 1:35:06

3. Martina Valmassoi (Dolomiti Sci-Alp) 1:35:19

11. Špela Zupan (TSK Olimpik, Turni.si) 1:58:28

(Vseh uvrščenih: 18 tekmovalk.)

 

CELOTNI REZULTATI >>>

 

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

V nedeljo je Marjan dan začel v Vratih. Spremljala sta ga Franci Teraž in Goran Kuhar, del poti sta ga pospremila tudi Klemen Triler in Nejc Kuhar. Nedeljsko etapo je zaključil na Vršiču.
Včeraj ob 4h zjutraj je nadaljeval svojo pot proti Ankaranu. Že na Vršiču ga je pričakal glavni spremljevalec tega dne Mirko Janjatovič, ki se je dan prej udeležil maratona ob Vrbskem jezeru. Ob 7h zjutraj sta bila nekaj minut po veličastnem sončnem vzhodu na vrhu Jalovca. Ker je vzpon v začetnem delu potekal še v temi oz. soju čelnih svetilk, se nista odločila za direktno varianto prek stene Goličice, ampak mimo Zavetišča pod Špičko. Na zavetišče sta tudi sestopila in se spustila v Zadnjo Trento do Koče pri izviru Soče, kjer sta bila malo pred 9. uro. Tam ga je pričakal Valentin s pijačo, sendviči in drugo opremo. Nato je Marjan nadaljeval po cesti do 50. ovinka, kjer se odcepi cesta za dolino Zadnjica. Nekoliko višje po dolini, naprej od zapornice, ju je čakala Špela Zupan in skupaj so krenili na Prehodavce, kjer jih je sprejel prijazen oskrbnik. Nato so nadaljevali do Sedmerih jezer in Koče pod Bogatinom, kjer sta si Marjan in Špela privoščila odlične špagete pri prijazni oskrbnici, Mirko pa je tu zaključil 11,5 ur dolgo spremstvo in nošnjo nahrbnika, zato si je privoščil zasluženo pivo. Vmes, dokler je bil signal, se je Špela izkazala kot dobra organizatorka Marjanove podpore, saj ni imel nobenega spremljevalca od Krnskih jezer naprej.

Špela Zupan: “Sama sem planirala spremstvo od Trente do Krnskih. Ker je Mirko zapuščal Marjana pri Koči pod Bogatinom, sem vedela, da bom od tam naprej tudi šerpa, kar mi do Krnskih jezer ni predstavljalo nobene težave, vedela pa sem, da nama lahko tempo proti Krnu zaradi moje utrujenosti močno pade. Marjan se je namreč izvrstno počutil in je imel željo nadaljevati vse do planine Razor, morda še naprej. Zato sem hitro začela klicati tekaške kolege, če bi bil kdo pripravljen za spremstvo. Če ne bi nikogar našla, bi pač ostala z Marjanom, a tempo bi bil gotovo malo počasnejši kot z nekom, s svežimi močmi. K sreči je bil turnosmučarski in tekaški kolega Jure Šuligoj doma in takoj navdušen nad mojo prošnjo. Tako naju je pričakal pri Domu pri Krnskih jezerih in hitro sta odšla naprej. Sama sem jima sledila še malo višje od Krnskega jezera, da sem naredila še nekaj fotografij, nato pa se spustila v Lepeno in vrnila v Trento.”

Marjan je nato z Juretom dosegel še zadnji dvatisočak na SPP – Krn, z njegovega vrha pa sta nadaljevala pot na planino Razor. Tam se bo Marjan odločil ali bo prespal ali nadaljeval še ponoči, počuti se sicer zelo dobro, je pa njegova odločitev odvisna tudi od poslabšanja vremena. Z Juretom jih je ujel dež in sta prespala na planini Razor.

 

GALERIJA FOTOGRAFIJ (Foto: Špela Zupan)

VIDEO 5. dne SPP:

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

O projektu Marjana Zupančiča (KGT Papež) - preteči Slovensko planinsko pot in postaviti nov rekord – smo že pisali in včeraj, 15. avgusta, je ob 6. uri zjutraj iz Radvanj pri Mariboru krenil na pot proti Ankaranu. Za vso logistiko je skrbel Valentin iz TGsportlife, ki je Marjanov sponzor pri tem projektu, tekom dneva pa so se menjavali tekači – spremljevalci, ki so nosili hrano, pijačo in nekaj najnujnejše opreme. Zjutraj je ob Marjanu začel Toni Vencelj, znan ultramaratonec, za presenečenje pa je poskrbel Igor Šalamun, ki se jima je pridružil na štartu in ju spremljal malo naprej od Mariborske koče, s seboj pa pripeljal še mariborske tekaške kolege.

Toni naj bi ga spremljal do Slovenj Gradca, a ker je pravi “ultraš”, se je odločil, da še malo “potegne” in je bil tako njegov spremljevalec do Smrekovca. Na tem delu poti pa se jima je pridružil še Bojan Ambrožič, ki je poskrbel za lepe fotografije “v akciji” in napisal poročilo na svojem blogu, ki ga tudi deloma povzemamo.

Ko so skupaj prispeli do Smrekovca, kjer je Marjan nekaj malega pozobal, saj pravega apetita ni imel, sta Toni in Bojan zaključila svojo nalogo. Marjan pa ne. Odločil se je nadaljevati naprej tudi po temi in počivati šele, ko bo čutil močno utrujenost. Mesto spremljevalca je prevzel Jure Čebašek. Skupaj sta že v trdi temi dosegla Raduho in se nato spustila v Robanov kot, kjer ju je čakal Valentin s hrano, pijačo in opremo. V Robanov kot je Marjan prispel nekaj čez drugo uro zjutraj, močno utrujen, za seboj je imel namreč že okrog 120 km. Plan je sprva bil, da preko noči do jutra doseže Kamniško sedlo, vendar je spoznal, da bo spanec, pa čeprav kratkotrajen, nujen že v prvi noči. Spremljati bi ga morala Špela in Matija Zupan, a je slednji zaradi močnega zobobola ostal v dolini. Tako sem z Marjanom proti Korošici nadaljevala sama in čakala me je zelo težka naloga, saj ta del poti ni enostaven.

K sreči je pot na tem odseku odlično markirana in težav z orientacijo kljub svetlobi zgolj čelnih svetilk ni bilo, sva pa bila prav zaradi manjšega vidnega polja počasnejša. Pot, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami in klini, ves čas vijuga in na več mestih sva za nekaj sekund obstala ter iskala smer nadaljevanja. Marjan je bil poleg tega že vidno utrujen in si je močno želel poti, ki bi terjala malo manj zbranosti. Z rušjem porasle planote sva bila oba zelo vesela in ob 5:15 sva dosegla Kocbekov dom na Korošici, kjer je Marjan odspal kratke 3 urice. Sama sem vmes poskrbela, da sem o najinem postanku obvestila naslednja spremljevalca, ki sta ga pričakovala na Kamniškem sedlu.

Prijazna oskrbnica, ki naju je čakala do 4. ure, potem pa odšla spat, naju je zelo lepo sprejela in postregla z zajtrkom. Malo pred deveto uro sva krenila na Ojstrico, Marjanu pa je spanec odlično del, saj je ubral zelo hiter korak navkreber. Pustila sem ga naprej, saj mu z zelo težkim nahrbtnikom nisem mogla slediti. Čeprav me ponoči teža ni ovirala, sem jo zjutraj čutila na vsakem koraku in se veselila dejstva, da naju bosta Anže Šenk in Marko Šubic, Marjanova glavna spremljevalca tega dne, čakala že na vrhu Ojstrice.

Na vrhu, ki sva ga dosegla ob 9:25, sem Marjanovo “robo” predala fantoma in skupaj smo sestopili ter nadaljevali čez Škarje. Med prečenjem Planjave nas je pozdravila še čreda kozorogov in ob 11h so nas že stregli z vseh strani izredno prijazni oskrbniki Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Marjana so po naročilu, ki jim ga je posredoval Dušan Papež, že čakale palačinke, lahko pa je tudi nekoliko napolnil baterijo v uri ter mobilnik, kar ima pri takšnem projektu velik pomen. Malo nad kočo sem se poslovila od četice ter sestopila preko Okrešlja v Logarsko dolino, Marjan, Anže in Marko pa so nadaljevali preko Turske gore in Skute na Kokrško sedlo, od tam pa na Grintovec in Jezersko Kočno, od koder so sestopili na Češko kočo, kjer se je po zaslugi Sabine in Toneta Karničarja Marjanu vrnil apetit in se je dobro najedel pred sestopom na Jezersko. Dosegli so ga ob 18:15, kjer sta jih čakala Marjanova žena Katarina in Dušan Papež iz Kluba gorskih tekačev Papež. Anže Šenk in Marko Šubic sta se po dolgi celodnevni turi poslovila, Marjan pa se je odločil, da pot nadaljuje do Doma na Kališču, kjer bo prespal. Na tem delu ga spremlja Žan Karničar. Jutri namerava Marjan nadaljevati s potjo ob 4h zjutraj, najprej proti Storžiču.

Album fotografij: Robanov kot – Kamniško sedlo (Foto: Špela Zupan)

Mitja Kosovelj ponovno do zlata na svetovnem izzivu v gorskem maratonu

S Poljske, natančneje s Szklarske Porebe, se je včeraj zvečer več kot zadovoljna vrnila slovenska ekipa tekačev in tekačic ter pomagačev in navijačev. V soboto, 3. avgusta, je tam potekal svetovni izziv v gorskem maratonu, ki mu po domače rečemo kar svetovno prvenstvo, čeprav to ni. A konkurenca, ki se zbere na štartu, ni zato nič manj močna. Najmočnejši med njimi je bil na naše veselje tokrat ponovno Mitja Kosovelj, ki je dve leti nazaj osvojil zlato na maratonski gorski preizkušnji v domačem Podbrdu, že leta 2008 je osvojil 3. mesto v Veliki Britaniji, lani pa je bil drugi na znamenitem Jungfrau maratonu v Švici.

Proga letošnjega svetovnega izziva v gorskem maratonu je bila izredno zahtevna. Čeprav je graf, ki je prikazoval profil proge, sprva kazal, da bo možno brezskrbno teči po ne preveč strmem terenu, je pretežno s skalami in kockami tlakovana pot poskrbela, da je imel vsak tekač še kako veliko dela s tem, kam stopiti v naslednjem koraku. Pogledi slehernega tekača so bili tako skozi celotno traso skoncentrirani v tla meter do dva naprej, malo “sprostitve” so ponudili le manjšinski makadamski in asfaltni odseki, ki pa so marsikomu nastavili tudi past v obliki kanalov. Tako je bilo mnogo padcev in še več lovljenja tik pred njimi, vsemu pa je piko na i k težavnosti dodala še izpostavljenost soncu, in če smo nekateri upali, da bo na planoti, po kateri poteka poljsko-češka meja, pihalo, se to ni zgodilo. Čeprav so progo zaradi možnosti nevarnega srečevanja na zadnjem vzponu pred obratom skrajšali s 44 na približno 41 km, so organizatorji poskrbeli za zgolj 5 okrepčevalnic.

Izsušenim ustom so na pomoč priskočili domači navijači in pomagači, ki so nas napojili ter bodrili z vpitjem, piščalko in ragljo, mimogrede pa poskrbeli še za dobro promocijo našega domačega Gorskega maratona štirih občin. In če je kateremu od tujih dehidriranih tekmovalcev v roke prišel letak GM4O, se bo prihodnje leto, če bo le imel čas in voljo, gotovo z veseljem udeležil našega gorskega maratona, na katerem se prav nič ne skopari z okrepčevalnicami in ki nudi organizacijo na nivoju, ki bi jo na vsaki takšni prireditvi pričakovali.

Težaven in razbit teren ter vročina seveda niso nobena težava, če si v vrhunski formi. To je dokazal naš odličen Mitja Kosovelj, ki mu je do obrata lahko sledil le romunski tekač Zinca, nato pa se mu je Mitja vse bolj oddaljeval in si do cilja pritekel spoštljivo prednost. Ionut Zinca je tekmo končal kot 3., na drugo mesto pa je iz ozadja postopoma napredoval Andrew Davis iz Walesa. Podobno taktiko je ubral naš Toni Vencelj, ki je začel počasi, nato pa do cilja veliko prehiteval vse do 28. mesta. Marjan Zupančič je začel s hitrim tempom, a je zaradi močne dehidriranosti na koncu s precej težavami prišel v cilj kot 72.

V ženski konkurenci je zmagala vsestranska italijanska tekačica Antonella Confortola, ki je dva tedna nazaj slavila v povsem drugačni disciplini na Dolomites Vertical Kilometru. Druga je bila njena rojakinja Ornella Ferrara, tretja pa na veselje organizatorjev Poljakinja Anna Celinska. Odlično se je odrezala naša najboljša tekačica Jana Bratina, ki je tekmo končala na 18. mestu. Poleg nje so Slovenijo zastopale še Urša Trobec in Mihaela Tušar na 27. in 28. mestu ter Špela Zupan na 36. mestu.

V ekipni razvrstitvi je dvojno zmago slavila italijanska reprezentanca. V moški ekipni razvrstitvi, za katero štejejo najboljši trije časi članov ekipe, so drugo mesto zasedli Čehi, tretji je bil Wales, Slovenci smo bili 7. Med ženskimi ekipami so bile druge Škotinje, 3. Angležinje, Slovenke pa 6.

 

Poleg članov in članic slovenske reprezentance pa so z maratonom uspešno opravili še trije naši tekači – Bojan Kramar (KGT Papež), Aleksander Močnik (Infrax Cerkno) in Aleksander Koščak (Vitezi dobrega teka).

 

REZULTATI

MOŠKI

1. Mitja Kosovelj SLO 3:07:36

2. Andrew Davis WAL 3:13:39

3. Ionut Zinca ROU 3:14:00

28. Toni Vencelj SLO 3:47:38

72. Marjan Zupančič SLO 4:30:25

216. Bojan Kramar 5:35:06

270. Aleksander Močnik 5:49:08

283. Aleksander Koščak 5:52:15

 

ŽENSKE

1. Antonella Confortola ITA 3:44:51

2. Ornella Ferrara ITA 3:48:41

3. Anna Celinska POL 3:51:21

18. Jana Bratina SLO 4:20:57

27. Urša Trobec SLO 4:33:55

28. Mihaela Tušar SLO 4:36:15

36. Špela Zupan SLO 4:54:47

Skupaj uvršenih 563 tekmovalcev in tekmovalk.

VSI REZULTATI

Bliža se Maraton Karkonoski na Poljskem

V soboto, 3. avgusta, bo na Poljskem v turističnem kraju Szklarska poreba blizu meje s Češko in Nemčijo na sporedu svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Maraton Karkonoski je dolg 44 km in zelo razgiban. Tekmovalce čaka 2150 višinskih metrov vzpona in 1380 višinskih metrov spusta po zelo slikoviti progi.

Slovensko reprezentanco letos zastopajo 4 ženske predstavnice in 3 moški, najbolj pa bomo vsi držali pesti za Mitjo Kosovelja, ki je bil lani na maratonu Jungfrau v Švici 2., leto prej pa je v tej disciplini postal svetovni prvak na domačem Gorskem maratonu štirih občin. Poleg njega bodo na Poljskem nastopili še Marjan Zupančič, Toni Vencelj ter Mihaela Tušar, Jana Bratina, Urša Trobec in Špela Zupan.

Ker pa je maraton odprt za vse tekače, se jim bo na štartu pridružilo še nekaj slovenskih tekačev in tekačic, ob progi pa jih bodo spodbujali številni navijači. O tekmi bomo poročali tudi na naši strani v začetku prihodnjega tedna.

 

Povezava na stran organizatorja.


Turna anketa

Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic