Marjan Zupančič

Še iz prve roke: Zupančičevo poročilo s Slovenske planinske poti

Poročilo s Slovenske planinske poti 2013

Med tekom po Slovenski planinski poti so mi pomagali številni prijatelji kot sotekači – nosači hrane in pijače – t. i. šerpe. Iskreno povem, da brez vas gotovo ne bi napredoval po poti tako hitro in varno. Bili ste moji angeli varuhi na poti, ko tempo ni bil prehud, smo se tudi kaj pohecali in kilometri so tekli hitreje. Nisem pričakoval, da mi na 640 kilometrov dolgi trasi ne bo treba biti sam niti enega metra poti, ves čas ste tekli ob meni in skrbeli zame kot za kakega dojenčka. Zato ste v veliki meri krivi za moj uspeh. Iskrena hvala še enkrat vsem!!!

15. avgust

Začelo se je ob 6h zjutraj v Radvanjah pri Mariboru pri tabli, ki označuje začetek SPP. Zbrala se nas je kar velika četica tekačev, ki jo je pripeljal Igor Šalamun. Skupaj smo zagrizli po krajši ravninici v strm klanec Pohorja. Moj glavni šerpa čez celo pohorje je bil Toni Vencelj. Po 7,5 urah kar hitrega tempa sva prispela v Slovenj Gradec. Po krajšem postanku je prevzel vlogo šerpe Bojan Ambrožič. Toni je na lastno željo podaljšal, vendar mislim, da mu je bilo kmalu žal. A ni popustil in skupaj smo prispeli preko Uršlje gore do Smrekovca. Po krajšem okrepčilu in 12,5 urah teka me je od tam naprej spremljal Jure Čebašek. Ponoči sva se z lučkami preko Raduhe spustila do Robanovega kota.

16. avgust

V Robanovem kotu naju je čakala Špela Zupan in ker sem bil že kar izmučen, sem si privoščil krajši postanek, nato pa z njo nadaljeval do Kocbekovega doma na Korošici, ki sva ga dosegla ob 5.15. Ker je nastopila huda utrujenost, sem za približno dve uri in pol zaspal. Po zajtrku sem kot prerojen s Špelo nadaljeval vzpon na Ojstrico. Na vrhu sta naju že čakala Anže Šenk in Marko Šubic. Skupaj smo nadaljevali do Kamniškega sedla. Po okrepčilu v koči nas je Špela zapustila, mi pa smo nadaljevali preko Skute, Kokrškega sedla, Grintovca in Jezerske Kočne do Češke koče. Po prisrčnem sprejemu in okrepčilu z golažem smo se spustili na Jezersko, kjer nas je pričakala moja draga Katarina ter Papeževi iz KGT Papež (baje sem jim zaradi hitrega tempa prej že dvakrat pobegnil). Od tam naprej pa do Kališča me je pospremil Žan Karničar, prispela sva malo pred deveto zvečer. Zaradi rompompoma po koči nisem mogel zaspati do pol polnoči.

17. avgust

Ob nekaj minut čez četrto uro zjutraj sta se mi pridružila Metod in Gašper Bregar. Ob 5h smo bili že na Storžiču. Metod se je zaradi službe poslovil, z Gašperjem pa sva nadaljevala in bila čez eno uro že v Domu pod Storžičem. Tam se nama je pridružil Uroš Rozman in nadaljevali smo na Tolsti vrh, Kriško goro ter se spustili v Tržič, kjer me je čakala Katarina z okrepčilom. Gašper se je poslovil, pridružil pa se je Luka Mihelič. Kmalu smo bili na Dobrči, kjer smo se okrepčali v izredno prijaznem vzdušju, pridružil se je Bojan Ambrožič. Nadaljevali smo do planine Prevala, kjer se je pridružil še Žiga Klemše, in preko Robleka ter Begunjščice do Zelenice, kjer nas je pričakalo veliko prijateljev. Od tam naprej me je spremljal Matjaž Mikloša – Majk, od ostalih je vztrajal le še Bojan Ambrožič. Tempo proti Stolu je bil kar konkreten, poleg tega pa je bilo še vroče in soparno. Na Stolu sem se poslovil od Bojana, z Majkom pa sva nadaljevala po grebenu proti Golici. Na koči sta me počakala žena Katarina in brat Tomaž. Okrepčal sem se, Katarina pa je morala kupiti plastenko vode, da me je lahko malo umila, nato sva z Majkom že odbrzela na Golico. Sledil je dolg in naporen spust do Dovjega. Če sem na Golici še razmišljal, da bi tega dne »potegnil« do Staničevega doma, sem si premislil in želel zaključiti kar v Dovjem. Po okrepčilu sem se poslovil od Majka in ostalih prijateljev, v roke pa me je vzel Franci Teraž – legenda gorskega teka pri nas. Prepričal me je, da sem nadaljeval skozi Mojstrano do Aljaževega doma v Vratih. Z nama je bil še Goran Kuhar in skupaj smo odkorakali skozi Mojstrano, kjer sem bil v nezavidljivem stanju, poleg tega me je bilo kar malo sram, da bi me takšnega videl kateri od sodelavcev, ki tam živi. Pot se je vlekla še in še. Na koncu vasi se mi je pridružil še sin Mark in ob 21.50 smo dosegli cilj dneva, pomemben za naslednji dan, saj je bilo tako lažje priti preko dneva čez najbolj zahtevne in nevarne dele SPP. Tam sem bil res utrujen in izmučen in ne vem, kaj si je mislil Frenk, ali bom naslednji dan sploh v takšnem stanju, da bom lahko nadaljeval. Žena nas je odpeljala do Francija Teraža domov, kjer smo povečerjali (jaz bolj malo – nič ni šlo dol), nato pa me je žena stuširala in končno sem bil v postelji.

18. avgust

Zgodaj zjutraj smo vstali, nekaj pojedli in se odpeljali nazaj do Aljaževega doma, kjer sem prejšnji dan končal. Ob 5.40 smo Frenk, Goran in jaz zagrizli v klanec, noge so bile kot po čudežu spet dobre. Ob 7.35 smo že bili v Domu Valentina Staniča, čez dobre pol ure ob 8.10 pa na Kredarici, kjer je bila nora gneča, naprej proti vrhu Triglava pa so se vile cele procesije. Zato smo kar odvihrali na vrh, kolega sta me sicer malo držala nazaj, a poln adrenalina sem prehiteval, kjer se je dalo varno, ogromno planincev. Še posebej smo pazili na varnost, saj je ravno en dan prej na tem odseku v globino padel planinec ob srečevanju. Do vrha smo jih prehiteli med 150 do 200! Ob 8.50 smo bili na vrhu Triglava, višje ni šlo. Po nekaj minutnem odmoru smo takoj pričeli sestopati čez Škrbino in naprej čez Plemenice. Na Luknji smo doživeli presenečenje – pričakala sta nas Nejc Kuhar in Klemen Triler in skupaj smo nadaljevali do Dovških vratc, kjer smo se fotografirali in poslovili. Mi trije pa smo nadaljevali do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer smo se okrepčali in se pripravili na napad Razorja. Franci je z nahrbtniki počakal na sedlu Planja, z Goranom pa sva skočila na vrh. Pot nanj je kljub podoru že kar dobro shojena, največjo nevarnost predstavlja ena malo večja skala (čas bi že bil, da ji kdo pomaga dol in ne bi bilo več nevarnosti). Kljub višini je bilo neznosno vroče, soparno. Ko smo bili spet skupaj na sedlu Planja, smo nadaljevali proti Prisojniku. Na tem delu poti je treba najbolj paziti glede varnosti, saj je pot zelo zahtevna, vendar nismo imeli težav, kolega sta me celo pohvalila, da sem izredno spreten na klinih in jeklenicah, kar mi je še bolj utrdilo samozavest. Ob 16.35 smo osvojili Prisojnik, kjer je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, pojedel sem sendvič in dal gas proti Vršiču. Razmišljal sem, kaj storiti. Naj nadaljujem proti kralju Jalovcu ali počivam? Frenk in Goran sta si oddahnila, ko sem se odločil, da prespim v Erjavčevi koči. Ob 18.15 smo prišli na Vršič in v Erjavčevi koči povečerjali, žena je odpeljala Gorana in Frenka domov, sam pa sem šel spat.

19. avgust

Naslednje jutro je Valentin iz Tgsportlife na Vršič pripeljal Mirka Janjatoviča, s katerim sva točno ob 4h pričela vzpon proti Zavetišču pod Špičkom in na Jalovec. Sestopila sva h Koči pri izviru Soče, kjer sva bila ob 8.45. Po petminutnem postanku sem nadaljeval proti Trenti in na 50. ovinku vršiške ceste zavil v Zadnjico. Kmalu po začetku vzpona naju je počakala Špela Zupan in skupaj smo nadaljevali na Prehodavce, nato pa proti Koči pri Triglavskih jezerih in Koči pod Bogatinom, kjer smo pojedli špagete. Poslovil sem se od Mirka ter s Špelo nadaljeval proti Planinskem domu pri Krnskih jezerih, kjer naju je že čakal Jure Šuligoj. Skupaj smo začeli napad na zadnji dvatisočak, Špela se je po petnajstih minutah poslovila od naju in sama sva nadaljevala na Krn. Ura na vrhu je kazala točno 18.00 in že so grozili črni oblaki, zato sva hitro nadaljevala proti planini Razor. Jure je enkrat malo padel in izgubil očala, vendar jih je srečno tudi našelJ. Sam sem svoja čisto nova očala CEBE verjetno za vedno izgubil tega dne med Zasavsko kočo na Prehodavcih in Kočo pri Triglavskih jezerih (belo-zelen okvir, če jih kdo najde se priporočam, hvala). Z Juretom sva hitro nadaljevala – spuste in ravnine sva tekla ter bežala pred bližajočim se dežjem. Ob 22.45 sva bila v Koči na planini Razor, dosegla sva jo tik pred nalivom, ujelo naju je le nekaj kapelj. V koči so bili zelo gostoljubni in prijazni, tako da se bomo z družino gotovo še oglasili na družinskem izletu.

20. avgust

Zjutraj sva nameravala z Juretom nadaljevati ob 6h, vendar je zunaj ob dežju divjal orkanski veter. Potrebovala bi praktično zimska oblačila, a jih nisva imela. Žena jih je v Bohinjski Bistrici dala na vlak, Jožko Dakskobler pa prevzel v Podbrdu ter nama jih pripeljal na planino Razor. Medtem sem še dve uri počival in poskušal malo zaspati. Ob pol enajstih sva z Juretom odhitela v mrzel, vetroven in rahlo deževen dan. V dobrih 45 minutah sva bila na vrhu Vogla. Pihal je orkanski veter, zato sva takoj nadaljevala preko Šije do Rodice in vse do Črne prsti, kjer sem bil najbližje svojemu domu, v dolini se ob jasnem vremenu vidi hiša. Z Juretom sva pojedla palačinke in spila čaj ter hitro nadaljevala navzdol po poti, ki jo najbolj poznam, saj po njej poteka tudi znameniti GM4O. Hitro sva pritekla do Petrovega Brda, nasproti pa nama je že prej prišel Jožko Dakskobler. Sledilo je okrepčilo, menjava oblačil, tekaških copat … Jure se je poslovil in po dvajsetih minutah sva skupaj z Nejcem Lazarjem, ki me je brez večjega postanka spremljal vse do Idrije, nadaljevala vzpon proti Poreznu (na vrh naju je prišel pozdravit Janeza Cankar). S Porezna sva se spustila v Bolnico Franja, kjer nama je Katarina dala čaj in toplo juho in že sva nadaljevala proti Ermanovcu. Na Kladjah nama je Katarina zopet dala nekaj čaja in sendvič za po poti. Sledil je vzpon na Bevkov vrh, Sivko ter spust v Idrijo.

21. avgust

V Idrijo je markirana nova planinska pot (SPP), ki pa je zelo slabo očiščena in na koncu vedno slabše označena. Ob 1.45 sva prišla v Idrijo, kjer mi je Nejc zaželel srečno in me zapustil. 0d 2h do 6h sem si še zadnjič privoščil malo spanca. Ob 6h zjutraj me je že čakal Jošt Lapajne. Pojavile so se prve resnejše težave. Poleg žuljev … Na obeh nogah me je znotraj nad kolenom pričela močno boleti mišica. Na Hleviški planini sva bila v 45 minutah, navzgor nisem imel problemov, navzdol pa je postajalo vse težje. Sledil je razgiban teren do Mrzle rupe, kjer gre pot počasi navzgor mimo bolnice ter desno proti Golakom. Pozorno sva pazila, kdaj bo označen odcep levo za Golak, vendar zaman. Ponovno sem moral, tako kot pozimi na ogledu, zadnji kilometer vzpona opraviti po izredno težko prehodnem terenu. Na vrhu Malega Golaka je kar močno pihalo, čakali pa so me Ožbej Marc, Jana Bratina in Tadej Slokar. Takoj smo pričeli s sestopom. Nogi sta me vse bolj boleli in na parkirišču pod Iztokovo kočo me je že čakal fizioterapevt Matej Ličen, ki je poskrbel za nogi, da sem lahko nadaljeval. Hvala! Nadaljevali smo na Čaven, kjer se nam je pridružil nečak Mark, poslovila se je Jana. Ob 15.15 smo prišli na Predmejo, kjer me je čakala žena Katarina z okrepčilom. Poslovil se je Tadej, Ožbej in Jošt pa sta me spremljala še do Cola. Zaradi stanja mojih nog smo s Predmeje šli po glavni cesti do Sinjega vrha, kjer smo bili malo pred 17. uro, sledil pa je kratek, a za moje razbolene noge problematičen, spust do ceste, po cesti pa do Cola, kjer smo bili ob 18h. Po enourni pavzi sem nadaljeval proti  Javorniku skupaj s Petro Tratnik in Renatom Lešnikom. V manj kot uri smo bili na Javorniku, na spustu z Javornika proti Podkraju pa se nam je pridružil še Marko Tratnik. Približno 7 km pred Furlanovim zavetiščem pri Abramu sva ostala z Renatom sama. Šlo nama je kar dobro, pri Abramu pa smo ob polnoči skupaj z Renatovim prijateljem zbudili eno mladenko, ki je malo nejevoljno prinesla žig.

22. avgust

Nadaljevala sva proti Nanosu, kjer sva bila ob 1.20. Ker je pihal nemogoč orkanski hladen veter, sva se spustila po daljši poti naokrog do Razdrtega, kjer sta me že čakala Venčeslav Japelj in Mitja Volčanšek, ki me je spremljal vse do cilja. Pojedel sem palačinko in z Mitjem sva odbrzela naprej proti Vremščici. Malo pred peto uro zjutraj sva dosegla vrh, po spustu in proti Škocjanskim jamam pa so se pričele resne težave. Noge so mi začele močno otekati. Pri Škocjanskih jamah je sledilo toplo okrepčilo, nato pa sva takoj nadaljevala proti Artvižam. Na vrhu je nastopila resna kriza, zato sem se ulegel v travo, kmalu je prišla Katarina in me malo zmasirala, čez kakšne pol ure sem lahko nadaljeval. Na Slavniku naju je pričakala ekipa RTV Slovenija, ki je posnela prihod ter z obema opravila kratek intervju, nato sva nadaljevala s spustom. Postajalo je vse težje. Pridružila sta se mi še Valentin Goršek iz Tgsportlife in Bojan Ambrožič, pozdravit so me prišli Papeževi …Na Socerbu je bilo že toliko prijateljev, da se vseh sploh ne spomnim več. Po krajšem postanku je bilo nadaljevanje proti Ospu še kar mučno, a vzpon na Tinjan mi je spet dal krila. Na vrhu so nas poleg Danijela Vinčenca, ki je še povečal mojo spremljevalno druščino do morja, spet čakali televizijci. To mi je dalo še dodatno moč, saj nisem hotel, da bi na TV izgledal kot kak invalid, zato sem stisnil zobe in šel čim hitreje proti Ankaranu. Na koncu smo celo tekli in spremljevalna četica je pričela razpadati. Dodatno moč mi je dal podatek Bojana Ambrožiča, da še obstaja možnost popraviti rekord za en dan. Na koncu smo zadnja dva kilometra tekli na polno in uspelo mi je prehiteti rekordni čas za en dan in nekaj sekund.

Za konec hvala, res iskrena hvala vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri tem projektu, kajti brez vas se gotovo ne bi izšlo. Ostajam vaš dolžnik.

 

Avtor besedila: Marjan Zupančič

Fotografije: Špela Zupan, Turni.si

PREBERITE SI ŠE:

Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič že zelo blizu morja

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

Marjan Zupančič bo 15. avgusta začel pot od Maribora do Ankarana

Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

Poleti odličen gorski tekač, ki pozimi tekmuje na turnih smučeh, ljubitelj in inovator lahke opreme, se v zadnjem času loteva predvsem ultra tekaških podvigov. Ni mu izziv zgolj opraviti s progo, njegova strast je lov na rekorde. Marjan Zupančič, član Kluba gorskih tekačev Papež, je za letošnjo sezono drzno napovedal, da bo izzval rekord trase Slovenske planinske poti, ki ga je lanskega avgusta kljub poškodbam postavil Klemen Triler. In tako je 15. avgusta ob 6. uri zjutraj pričel s tekom po Slovenski planinski poti v Radvanjah pri Mariboru ter 23. avgusta ob 20.44 v Ankaranu dosegel še zadnjo točko najstarejše evropske vezne poti, ki prav letos beleži 60 let obstoja. Že na jutro zadnjega dne je postalo bolj ali manj jasno, da bo Trilerjev rekorden čas padel kljub zaradi poškodb upočasnjenem tempu. Da pa mu bo uspelo čas izboljšati za cel dan, si je poleg Marjana verjetno želel še marsikdo, a verjel … Da je ta čas možno ujeti, je trdno verjel le Marjan.

In ko je v Ankaranu odtisnil še zadnji žig Slovenske planinske poti ter dal izjavo televizijcem iz RTV Slovenija, sem ga med sladkanjem s sladoledom, prosila za nekaj odgovorov …

 

Marjan, iskrene čestitke ob dosegu novega rekordnega časa teka po Slovenski planinski poti, ki sedaj znaša 7 dni 14 ur in 44 minut. Prejšnji rekord, ki ga je lani avgusta postavil Klemen Triler, si izboljšal za cel dan in, če smo natančni, dodal še eno minuto povrhu. Na pot se nisi odpravil le z namenom, da jo pretečeš, pač pa si že pol leta prej samozavestno napovedal, da bo padel tudi nov rekord. Kdaj si se odločil za naskok nanj?

Lani sem malo spremljal Klemenov podvig in sem sam pri sebi sklepal, da sem za nekaj takega pripravljen. Tako sem se odločil, da bo to letos moj glavni projekt in začel sem z ogledi proge.

Celotno transverzalo si v sklopu priprav že predhodno pretekel na enodnevnih ogledih. Kako si pot doživljal takrat in kaj je bilo drugače na njej med samo akcijo?

Ja, pripravil sem se tako, da sem si ogledal vse odseke in jih posnel na Garminovo uro ter tako imel za celotno pot shranjene »tracke«. Tempo sem že na ogledih ubral takšnega, kot sem ga planiral imeti, ko bom tekel v celoti, da sem lahko približno vedel, kakšni bodo časi. Žal se mi je prvotni plan v zadnjih dveh dneh malo podrl. Ko so se mi vnele notranje mišice na kolenih, se je začela prava kalvarija, po drugačnem scenariju pa bi bil čas še precej precej boljši.

Koliko boljši čas pa bi lahko dosegel po idealnem scenariju?

Šest ur sem zaradi dežja izgubil na planini Razor, v zadnjih dveh dneh pa zaradi poškodbe nisem mogel teči s takšnim tempom, kot sem ga planiral. S tem sem izgubil še okrog 8 ur. Brez težav bi bil tako za kakšnih 12 ur boljši čas. 

Etap nisi imel natančno razdeljenih po dnevih, ko si zjutraj začel, še nisi vedel, kje boš spal. Odločil si se, da boš počival šele takrat, ko boš zelo utrujen, pravzaprav je bilo tvoje vodilo – počivati čim manj. Se ti zdi, da si ubral pravo taktiko za tako zahtevno pot?

Taktika je bila tvegana, sproti sem jo malo poskušal prilagajati. Že po prvem dnevu, ki sem ga nadaljeval še ponoči, bi bilo najbolj optimalno, da bi za par uric spal v Koči na Grohatu pod Raduho, a sem bil zmenjen s spremljevalci, ki so me čakali v Robanovem kotu, zato sem nadaljeval in tiste urice odspal šele v Kocbekovem domu na Korošici. Logistika ni bila takšna, kot bi morala biti.

Si torej že prvi dan spoznal, da boš potreboval nekoliko več spanca, kot si sprva predvideval?

Ja, ko sem prišel na Korošico, sem šel takoj za 2 uri in pol spat, kar ni bilo v planu. Ampak zbudil sem se kot prerojen in prišel tisti dan do Kališča.

Tvoji spremljevalci kar niso mogli verjeti, ko so te zvečer videli popolnoma izčrpanega, po nekaj urah spanca pa si deloval povsem spočit in tvojemu tempu so komaj sledili.

Tempo ni bil tako hud, da bi se uničil, je pa bil »navit« za cel dan. Tako so vsi moji »šerpe«, ki so mi nosili hrano in pijačo, po domače naje…, razen zadnja dva dneva, ko je bil tempo počasnejši. Vsi so skoraj omagali.

Kdaj na poti pa so nastopile prve težave?

Predzadnji dan v Idriji so me začele boleti notranje mišice na kolenih. Takrat tudi za nekaj časa nisem mogel teči, potem na koncu dneva sem sicer spet lahko tekel, naslednji dan pa res ni šlo več, bolečine so se le še stopnjevale.

Poleg težav s poškodbami je verjetno k utrujenosti svoje dodala tudi nenaspanost. Pred prihodom v cilj si zadnjih par uric spal včeraj zgodaj zjutraj v Idriji. Kako je na tvoje počutje pri hoji vplivala utrujenost celotnega organizma, ki je nastopila zaradi premalo spanca?

Oboje je bilo povezano. V Artvižah sem se ulegel v travo za eno uro in pol, žena mi je zmasirala noge, utrujenost je bila tam že zelo huda.

Kako pa komentiraš svojo logistično podporo? Se ti je zdela dobra, bi lahko bila boljša?

Lahko bi bila precej boljša. Kar se tiče spremljevalcev in nosačev nahrbtnika, se je vse dobro izšlo, niti enega metra proge nisem pretekel sam. To sem imel pokrito vrhunsko. Glede same logistike pa bi lahko bilo še precej boljše.

Na dolgi poti od Maribora do Ankarana nisi pridelal le žuljev na nogah, pač pa si uničil tudi nekaj parov copat. Koliko?

Trije pari so samo še za v smeti, ostali trije pari pa so tudi že precej obrabljeni.

V svoji dolgoletni in uspešni tekaški karieri si lastiš že nekaj rekordov, morda najbolj odmevna v zadnjem času sta bila rekord proge Triatlona jeklenih v Bohinju leta 2011, na katerem si že sedemkrat zmagal, ter rekord Tržiške planinske poti ali T-24[1], ki si ga postavil lansko jesen. Kakšno mesto ima sedaj v tvoji zbirki rekordov Slovenska planinska pot?

Malo je grenkega priokusa, ker sem ga želel postaviti na višjo letvico, ampak tega, kar sem danes doživljal na progi, se ne da pozabiti. Čisto trpljenje.

Kolikor te poznam, z naskakovanjem rekordov kljub današnjemu trpljenju, ki ga ne boš pozabil, še nisi zaključil. Kateri bi lahko bil naslednji?

Najprej bo treba sanirati noge. To je prvi projekt. Potem pa mogoče GM4O ekstremno[2] ali pa K-24[3].

Izzivov torej še ne bo zmanjkalo.

Ne, zdaj, ko sem malo starejši, mi pač ustrezajo dolge proge.

Marjan, hvala za pogovor in uspešno regeneracijo.

 

Špela Zupan, Turni.si

PREBERITE SI ŠE:

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič že zelo blizu morja

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

Marjan Zupančič bo 15. avgusta začel pot od Maribora do Ankarana


[1] T-24 je priljubljen tekaški izziv – v 24 urah opraviti z desetimi najvišjimi tržiškimi vrhovi. Marjan Zupančič je rekordni čas 13 ur 42 minut in 50 sekund postavil oktobra 2012.

[2] Tekaški izziv GM4O ekstremno opravijo tisti, ki v enem dnevu trikrat prehodijo prvotno traso Gorskega maratona štirih občin z začetkom v Petrovem Brdu.

[3] K-24 je izziv v roku 24 ur opraviti z vsemi koroškimi vrhovi.

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič (KGT Papež), ki je 15. avgusta ob 6h zjutraj pričel s tekom po Slovenski planinski poti v Radvanjah pri Mariboru, je včeraj, 23. avgusta ob 20.44 dosegel še zadnjo točko najstarejše evropske vezne poti, ki prav letos beleži 60 let obstoja. Že zjutraj je postalo bolj ali manj jasno, da bo rekorden čas, ki ga je lanskega avgusta postavil Klemen Triler, padel kljub zaradi poškodb upočasnjenem tempu. Da pa mu bo uspelo čas izboljšati za cel dan, si je poleg Marjana verjetno želel še marsikdo, a verjel … Da je ta čas možno ujeti, je trdno verjel le Marjan.

En dan, eno gorstvo

Marjan Zupančič se je na pot podal zelo drzno in prvi dan, ko je opravil s Pohorjem ter dosegel Smrekovec, kljub bližajoči se noči nadaljeval s potjo. Prvi kratek spanec si je privoščil šele v Kocbekovem domu na Korošici ob 5.15 zjutraj drugega dne. Že pred deveto uro je grizel v breg na vrh Ojstrice in se zvečer že poslovil od Kamniško-Savinjskih Alp ter za nekaj ur prespal na Kališču. Tretji dan je bil ob 5. uri zjutraj že na vrhu Storžiča ter tega dne opravil z izjemno razdaljo ter veliko višinsko razliko. Zaključil je tudi s Karavankami ter že pred deseto uro zvečer v knjižico dodal žig Aljaževega doma v Vratih.

V dveh dneh čez dvatisočake Julijcev

Četrti dan ga je čakal tehnično najbolj zahteven del poti. Po vzponu na Triglav je sestopil čez Plemenice, nadaljeval čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, od tam pa preko Razorja in jubilejne poti čez Prisojnik ter dan zaključil na Vršiču. Privoščil si je kratek spanec ter ob 4h zjutraj petega dne krenil na Jalovec, kjer je bil v treh urah. Po sestopu v Trento se je povzpel na Prehodavce, od tam pa po dolini Triglavskih jezer preko Bogatinskih vratc dosegel Krnska jezera in še zadnji dvatisočak na poti – Krn. Pozno zvečer ga je ujel dež in dan je zaključil na planini Razor, kjer je še malo povedril, dokler mu spremljevalna ekipa ni priskrbela nepremočljivih oblačil. Šele ob 10. uri šestega dne je nadaljeval pot po grebenu domačih bohinjskih gora ter zavil na Petrovo Brdo, od koder je nadaljeval proti Franji, polnoč pa ga je dohitela še pred prihodom v Idrijo, ki jo je dosegel ob 2h ponoči. Tam je še zadnjič za nekaj uric spal, nato pa brez večjega postanka nadaljeval proti cilju.

Poškodba ga prisili v hojo

Sedmi dan so se pojavile prve resne težave. Že prej je dobil nekaj žuljev, ki so se vse bolj kopičili, a ovirali ga niso preveč. Ko pa se je pojavila bolečina v mišicah nad koleni, je bila nujna oskrba fizioterapevta. Pot je postajala vse bolj mučna, tek se je vse bolj spreminjal v hojo. Kot smo pisali že v prejšnjem prispevku je osmi dan, ki ga je s polnočjo ujel na Abramu, z Renatom Lešnikom pričel brez spanca. Pot sta nadaljevala najprej na Nanos, nato pa sestopila v Razdrto, kjer si je Marjan privošil krajši počitek, a spal raje ni. V takšnem stanju, kot je bil v Razdrtem, se tudi z nekaj urami spanca ne bi odpočil, mišice pa bi se ohladile in nadaljevati bi bilo še bolj mučno. Na pobočjih Vremščice nad Senožečami je imel veliko krizo in le Mitji Volčanšku, ki ga je spremljal cel dan od Razdrtega naprej, se ima zahvaliti, da je bil ob njem in ga s pozitivnimi mislimi bodril. Ne vem, kaj mu je Mitja govoril in kaj vse je rojilo po Marjanovi glavi, a krizo je premagal in čeprav sta se pri sestopu z Vremščice še malce izgubila, so se njegove misli z bolečine kmalu preselile v cilj. Tam so ga čakale, da jih dosežejo še razbolele in otekle noge.

Pred seboj je imel še zadnji tisočak – Slavnik in vzpon nanj mu ni delal večjih težav, tudi tempo je bil v klanec hitrejši, zelo pa so ga upočasnili spusti, saj so bile takrat bolečine v stegenskih mišicah nad koleni največje. V vznožju Slavnika v vasi Peršnica se jima je pridružil Marjanov sponzor Valentin Goršek iz TGsportlife, ki ga je spremljal vse do cilja. Še pred Socerbom pri Kastelcu so ga prišli pozdravit Papeževi iz Marjanovega kluba KGT Papež, pridružil pa se jim je še Bojan Ambrožič, ki ga je spremljal že prvi in tretji dan in je zopet prispeval poročilo na svojem blogu.

Pri Socerbu si je Marjan privoščil še zadnji počitek, ki mu je seveda sprva dobro del, a kasneje se je izkazalo, da je bil nekoliko predolg. S Socerba je sledil zelo strm in razbit spust, sprva celo po stopicah, in Marjanove mišice so se očitno preveč ohladile, zato so bili začetni metri pravo trpljenje, čeprav se je le po polžje premikal. Ko so se noge spet ogrele, je šlo nekoliko bolje, čeprav mu je spust povzročal velike težave. Iz vasice Osp je sledil samo še zadnji vzpon na Tinjan, kjer je Marjana čakal predzadnji žig. Ker je nastopil klanec, se je tempo temu primerno povečal, saj ga pri hoji navgor mišice niso bolele. Na vrhu Tinjana se je skupinici spremljevalcev pridružil še Danijel Vinčenc, Marjana pa je pričakala še skupina televizijcev iz RTV Slovenija.

Na zadnjem spustu se je že vedelo, da bo rekorden čas močno izboljšan in vedelo se je tudi, da je 24 ur boljši čas zelo, zelo blizu, toda ali je tudi dosegljiv, si ni upal napovedati nihče. Spremljevalci so Marjanu sicer motivacijsko govorili, da je takšen čas povsem dosegljiv in ga s tem spodbodli k hitrejšemu koraku, čeprav so po tihem komajda verjeli, kaj mu obljubljajo. A Marjan je verjel. Svoje je dodala gorenjska trma in tako je v zaključnih metrih odmislil bolečino ter pričel zopet teči, tema brez čelnih svetilk ga ni ovirala. Na cilju, kjer so ga pričakali žena KatarinaPapeževi, ki so mu podarili Kilianovo knjigo Teči ali umretiDakskoblerjevi, drugi prijatelji in novinarji, je bil točno 1 dan in 1 minuto pred prejšnjim odličnim časom Klemena Trilerja.

Enostavna enačba: manj spanca = manj časa

Časa ni izboljšal na račun hitrejšega tempa, spremljevalci, ki so na poti spremljali tako Trilerja kot Zupančiča, so si enotni, da je bil tempo obeh zelo podoben, na nekaterih odsekih pa je bil Triler celo hitrejši od Zupančiča, odločilo prednost, ki mu je prinesla za cel dan izboljšan rekord, si je Marjan nabral z odrekanjem spanca. Pred spancem, ki si ga je po opravljenem projektu lahko privoščil v domači postelji, je nazadnje za nekaj ur spal predzadnji dan zgodaj zjutraj, nato pa brez trdno zatisnjenih oči dva dni vztrajal na hodečih nogah, ki so v zadnjih metrih, tako kot so bile navajene prvih 5 dni – prešle iz hoje v tek.

Pisana druščina spremljevalcev s cele Slovenije

Marjan je pot prehodil v celoti, številna spremljevalna ekipa njegovih tekaških kolegov ter tudi kolegic, pa je opravila s posameznimi odseki, vsak spremljevalec je sam presodil, kako dolg del poti je sposoben slediti ter nositi tudi Marjanov nahrbtnik s hrano in pijačo. Na odsekih, ki so dostopni z avtom, sta ga s hrano, pijačo in opremo oskrbovala žena Katarina ter sponzor Valentin Goršek iz Tgsportlife, na nekatere točke pa so se, samo zato, da bi mu namenili nekaj spodbudnih besed, povzpeli ali pripeljali še številni drugi prijatelji. Komu vse se bo moral zahvaliti, ve samo Marjan, a vsi, ki so bili kamenček spremljevalnega mozaika, njegove zahvale ne potrebujejo. Dovolj velika čast jim je bilo biti del Marjanove drzne in uspešne zgodbe.

VEČ FOTOGRAFIJ  prihoda v cilj >>>

 PREBERITE ŠE: Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

 

Marjan Zupančič že zelo blizu morja

Marjan Zupančič se že zelo približuje morju, odkar pa je opravil z dvatisočaki, so nastopile težave. Prva je bila napovedana že nekaj dni prej preko vremenskih napovedi.

Naj spomnimo na 5. dan …

V ponedeljek, 19. avgusta, je začel ob 4h zjutraj na Vršiču in pozno zvečer z Juretom Šuligojem, odličnim gorskim tekačem, dosegel planino Razor. Podrobneje smo o petem dnevu že pisali. Ta dan se je Marjan ves čas odlično počutil, vmes imel celo drzno idejo nadaljevati čez noč vse do Petrovega Brda, a je že pol ure pred planino Razor nastopila močna utrujenost, k lažji odločitvi za počitek pa je svoje prispeval še dež, ki ju je ujel že pred planino Razor in ni ponehal še vse do sredine naslednjega dne.

Začetek 6. dne v znamenju dežja

Graparji, z Jožkom Dakskoblerjem na čelu, so jima v torkovem jutru priskočili na pomoč. Marjanu in Juretu so na planino Razor pripeljali nepremočljiva oblačila in tako sta ob 10. uri krenila naprej proti Voglu, Rodici in Črni prsti ter sestopila na Petrovo Brdo. Tam je Jure zaključil s spremstvom, Marjanu pa se je na poti proti Poreznu pridružil gorski tekač Nejc Lazar, ki je s spremstvom več kot odlično opravil. Spremljal ga je ca 50 km, vse do Idrije, kamor sta prispela ob 2h zjutraj. Nejc Lazar: “Njegovi poti sem se priključil okrog 16. ure. Videlo se je, da je še močan in »pri sebi«, saj sva pretekla skoraj vse ravnine in spuste. Iz Ledniškega Razpotja v Idrijo sva se spustila po neki novomarkirani poti, ki je bila še težavnejša, ker je bilo najino vidno polje omejeno na svetlobo najinih čelnih svetilk. 100 višinskih metrov nad Idrijo pa je bilo poti naenkrat konec, zato sva se morala spustiti po kamnitem in travnatem pobočju do prvih hiš. Ta spust nama je vzel nekaj več časa, zato sva v Idrijo prišla šele okoli 2. ure ponoči.”

7. dan so nastopile prve resnejše težave

Po prihodu v Idrijo je približno tri ure odspal, se zbudil z močnimi bolečinami stegenske mišice nad kolenom, nakar se je v spremstvu Jošta Lapajne ob 6.30 odpravil proti Vojskem, kjer sta bila ob 9. uri. V Mrzli rupi sta zgrešila odcep z makadama na stezo in prišla na vrh Malega Golaka s pomočjo Marjanove ure, v kateri ima shranjeno GPS-sled. Ta pa se ni držala uhojenih poti, saj je Marjan ogledno turo tod opravil pozimi s turnimi smučmi.

Ožbej Marc, ki je prispeval podrobnosti k poročilu 7. dne, je omenil, da odcep po Mrzli rupi kljub večkratnim opozorilom še vedno ni označen, zato se zgubi skoraj vsak, ki tam hodi. Ob 11.15 Marjan in Jošt le najdeta Mali Golak, kjer ju v močnem vetru pričaka pisana druščina spremljevalcev. Od tod pa do Čavna se jima pridruži Jana Bratina, še dalje do Predmeje Tadej Slokar, naprej na Sinji vrh in do Cola pa vztraja Ožbej Marc. Zaradi močnih bolečin nad koleni Marjan na tem delu poti ni mogel več teči in spremljevalna ekipa mu je priskrbela fizioterapevta, ki ga je pričakal na Iztokovi koči pod Golaki ob 11.45. Fizioterapevt Matej Ličen iz Ajdovščine Marjanu zmasira obe mišici in mu nalepi kineziološke trakove. Marjan sicer ne more več teči, vendar lahko ob precejšnjem pragu bolečine hodi. Ob 12.45 nadaljujejo proti Čavnu, kjer so ob 14.15. Od Čavna pa do Cola se Marjanu pridruži sin Mark, poslovi se Jana. Ko ob 15.15 prispejo na Predmejo, Marjana tam že čaka žena Katarina z okrepčilom. Poslovi se Tadej. Ožbej in Jošt sta z Marjanom še vse do Cola. Zaradi stanja Marjanovih nog so s Predmeje šli po glavni cesti do Sinjega vrha, kjer so bili malo pred 17. uro, sledil pa je kratek, a za Marjanove razbolene noge problematičen, spust do ceste, po cesti pa je pogumno nadaljeval do Cola, kjer so bili ob 18h.

Na Colu se Jošt, ki ga je spremljal praktično ves dan, poslovi, prav tako Ožbej Marc, ki je v posredovanem poročilu še zapisal: “Marjan je bil ne glede na poškodbe ves dan kar dobre volje in večkrat se pošteno šalimo. Večkrat mi je rekel, da vedno, ko me vidi, je čisto razj… Spoznala sva se letos pozimi, ko sem bil naključno v viharnih razmerah na vrhu Malega Golaka, Marjan pa je delal ogledno turo s turnimi smučmi in sem mu pomagal potem v dolino. Kakšna je morala biti noč, ki je sledila, in predvsem sestop z Nanosa si raje niti ne predstavljam.” In še: ”Trud, ki ga je danes ob neznosnem pragu bolečine moral Marjan vlagati v to, da je lahko sploh hodil, je epski!

Na Colu je Marjan približno 1 uro počival, čakal pa ga je že Renato Lešnik, ki ga je spremljal preko noči do Razdrtega. Pridružila se jima je še Petra Tratnik in skupaj so ob 19.50 nadaljevali najprej na Javornik, kjer so bili ob 21h. Na spustu z Javornika proti Podkraju se jima je pridružil še Petrin brat Marko Tratnik, odličen gorski tekač in 3. z nedeljskega državnega prvenstva v Gorah nad Idrijo. Skupaj so nadaljevali pot do Podkraja in naprej proti zavetišču pri Abramu, kakšnih 7 km pred Abramom pa sta se Petra in Marko zaradi obveznosti naslednjega dne poslovila in Renato je nato sam nadaljeval z nočnim spremstvom.

Renato Lešnik: “Tudi sam sem imel v načrtu, da Marjana spremljam do Abrama, nakar pa bi se s prijateljem Martinom Hozjanom, ki mi je pripeljal avto, vrnil v Novo Gorico. Ker sem videl, da Marjan ni v najboljšem stanju, sicer je hodil, ampak kaj več ni šlo, pa še to pod bolečino, sem se odločil, da bom Marjana spremljal še na Nanos in do Razdrtega in prijatelja naprosil, da me na Razdrtem počaka (zelo sem mu hvaležen). Z Marjanom sva pri Abramu zbudila neko dekle, ki nama je prinesla žig transverzale, seveda ne najbolj zadovoljna, saj je bila ura že polnoči.” Ta dan je od Idrije do Abrama Marjan prehodil že 69 km. A polnoč zanj še ni bil čas za spanje …

V 8. dan brez spanja v Ankaran

Marjan in Renato sta od Abrama ob polni luni nadaljevala proti vetrovnemu Nanosu: ”Malo pred vrhom sem odtekel naprej, poiskal žige pri koči ter poštempljal knjižico. Marjan se ni hotel kaj dosti ustavljati, saj je rekel, da več kot stoji, slabše se počuti. Na Nanosu je bil orkanski veter, kar je botrovalo, da sva se odločila in spustila po lažji poti, ki je kakšne pol ure daljša. Zaradi močnega vetra in slabega terena je bil najin spust počasen, vendar sva se ob 02.45 uri srečno prebila v dolino do Razdrtega, kjer sta naju že čakala Venčeslav Japelj in Mitja Volčanšek. Marjan se zopet ni hotel ustavljati in je po pojedeni palačinki kar oddrvel dalje, Mitja pa za njim.” Renato Lešnik je tu s svojim spremstvom, ki je bilo precej daljše, kot je sprva predvideval, zaključil. A ko si del takšne zgodbe, kot jo sedaj piše Marjan, ki kljub močnim bolečinam vztraja na nogah z le tremi urami spanca že tretji dan, je takšno dejanje, kot ga je storil Renato, ki se je ob polnoči odločil nadaljevati s spremstvom, nekako samoumevno. “Vesel sem, da sem bil del mozaika v njegovi izpolnitvi cilja! ‘Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se le te uresničijo!‘”, je še zapisal.

Z Abrama sta ob polni luni nadaljevala na Nanos in sestopila v Razdrto. Tam je Marjan sprva planiral dve uri spati, a si je premislil in nadaljeval proti Senožečam. Od Razdrtega naprej ga spremlja Mitja Volčanšek. Kljub temu da se Marjan bori z močnimi bolečinami v kolenu in nenaspanostjo, sta ob 5h bila na Vremščici. Okrog 14h ju lahko pričakujemo na Nanosu. Tako željeni zadnji žig v Ankaranu bo Marjan, če bo vse po sreči, dodal v knjižico med 20. in 21. uro zvečer. Mu bo uspelo popraviti Trilerjev rekord za en dan?

Za zadnji del poti do morja vabi Marjan kogarkoli, da se mu pridruži in poklepeta z njim med hojo, saj bo pot tako mnogo hitreje minila!

VEČ FOTOGRAFIJ:

Galerija Tadej Slokar

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

V nedeljo je Marjan dan začel v Vratih. Spremljala sta ga Franci Teraž in Goran Kuhar, del poti sta ga pospremila tudi Klemen Triler in Nejc Kuhar. Nedeljsko etapo je zaključil na Vršiču.
Včeraj ob 4h zjutraj je nadaljeval svojo pot proti Ankaranu. Že na Vršiču ga je pričakal glavni spremljevalec tega dne Mirko Janjatovič, ki se je dan prej udeležil maratona ob Vrbskem jezeru. Ob 7h zjutraj sta bila nekaj minut po veličastnem sončnem vzhodu na vrhu Jalovca. Ker je vzpon v začetnem delu potekal še v temi oz. soju čelnih svetilk, se nista odločila za direktno varianto prek stene Goličice, ampak mimo Zavetišča pod Špičko. Na zavetišče sta tudi sestopila in se spustila v Zadnjo Trento do Koče pri izviru Soče, kjer sta bila malo pred 9. uro. Tam ga je pričakal Valentin s pijačo, sendviči in drugo opremo. Nato je Marjan nadaljeval po cesti do 50. ovinka, kjer se odcepi cesta za dolino Zadnjica. Nekoliko višje po dolini, naprej od zapornice, ju je čakala Špela Zupan in skupaj so krenili na Prehodavce, kjer jih je sprejel prijazen oskrbnik. Nato so nadaljevali do Sedmerih jezer in Koče pod Bogatinom, kjer sta si Marjan in Špela privoščila odlične špagete pri prijazni oskrbnici, Mirko pa je tu zaključil 11,5 ur dolgo spremstvo in nošnjo nahrbnika, zato si je privoščil zasluženo pivo. Vmes, dokler je bil signal, se je Špela izkazala kot dobra organizatorka Marjanove podpore, saj ni imel nobenega spremljevalca od Krnskih jezer naprej.

Špela Zupan: “Sama sem planirala spremstvo od Trente do Krnskih. Ker je Mirko zapuščal Marjana pri Koči pod Bogatinom, sem vedela, da bom od tam naprej tudi šerpa, kar mi do Krnskih jezer ni predstavljalo nobene težave, vedela pa sem, da nama lahko tempo proti Krnu zaradi moje utrujenosti močno pade. Marjan se je namreč izvrstno počutil in je imel željo nadaljevati vse do planine Razor, morda še naprej. Zato sem hitro začela klicati tekaške kolege, če bi bil kdo pripravljen za spremstvo. Če ne bi nikogar našla, bi pač ostala z Marjanom, a tempo bi bil gotovo malo počasnejši kot z nekom, s svežimi močmi. K sreči je bil turnosmučarski in tekaški kolega Jure Šuligoj doma in takoj navdušen nad mojo prošnjo. Tako naju je pričakal pri Domu pri Krnskih jezerih in hitro sta odšla naprej. Sama sem jima sledila še malo višje od Krnskega jezera, da sem naredila še nekaj fotografij, nato pa se spustila v Lepeno in vrnila v Trento.”

Marjan je nato z Juretom dosegel še zadnji dvatisočak na SPP – Krn, z njegovega vrha pa sta nadaljevala pot na planino Razor. Tam se bo Marjan odločil ali bo prespal ali nadaljeval še ponoči, počuti se sicer zelo dobro, je pa njegova odločitev odvisna tudi od poslabšanja vremena. Z Juretom jih je ujel dež in sta prespala na planini Razor.

 

GALERIJA FOTOGRAFIJ (Foto: Špela Zupan)

VIDEO 5. dne SPP:

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič je po včerajšnjem dnevu v Kamniško-Savinjskih Alpah zvečer z Žanom Karničarjem prispel do Doma na Kališču, kjer je prespal. Danes, 17. avgusta, je na pot zopet krenil že ob 4.10 v spremstvu klubskih kolegov iz KGT Papež Metoda Bregarja in njegovega sina, odličnega gorskega tekača, Gašperja Bregarja. Najprej so se povzpeli na Storžič, nato pa nadaljevali s spustom do Doma pod Storžičem, kjer se jim je pridružil še Uroš Rozman. Skupaj so se vzpeli na Kriško goro, od koder so se spustili v Tržič. Bregarja sta odšla domov, Marjanu pa se je pridružil Luka Mihelič, član ekipe Turni.si.

Ko so dosegli Dobrčo, se je Uroš poslovil, zamenjal pa ga je Bojan Ambrožič, ki ga je spremljal že prvi dan. Pot je Bojan podrobneje opisal na svojem blogu, zopet pa je prevzel tudi vlogo fotoreporterja in posnel odlične fotografije. Do Begunjščice se je spremstvo še povečalo, saj jih je na planini Prevala pričakal Žiga Klemše. Z vrha Begunjščice je sledil ekspresni spust po Šentanskem plazu do Zelenice, kjer ga je pričakala pestra druščina tekaških kolegov, med njimi tudi Matjaž Mikloša – Majk, ki je prevzel vlogo spremljevalca do večernih ur.

Do Prešernove koče na Stolu jima je družbo delal tudi Bojan Ambrožič, od tam pa zavil v dolino, medtem ko sta Marjan in Majk nadaljevala proti Golici ter zvečer prispela v Dovje. Tam ga je pričakal Franci Teraž in ga pospremil še do žiga v Aljaževem domu v Vratih. S tem bo Marjan tudi zaključil današnjo etapo ter s Teražem jutri navsezgodaj krenil na Triglav, z njegovega vrha pa ob dobri vidljivosti že videl cilj v Ankaranu.

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

O projektu Marjana Zupančiča (KGT Papež) - preteči Slovensko planinsko pot in postaviti nov rekord – smo že pisali in včeraj, 15. avgusta, je ob 6. uri zjutraj iz Radvanj pri Mariboru krenil na pot proti Ankaranu. Za vso logistiko je skrbel Valentin iz TGsportlife, ki je Marjanov sponzor pri tem projektu, tekom dneva pa so se menjavali tekači – spremljevalci, ki so nosili hrano, pijačo in nekaj najnujnejše opreme. Zjutraj je ob Marjanu začel Toni Vencelj, znan ultramaratonec, za presenečenje pa je poskrbel Igor Šalamun, ki se jima je pridružil na štartu in ju spremljal malo naprej od Mariborske koče, s seboj pa pripeljal še mariborske tekaške kolege.

Toni naj bi ga spremljal do Slovenj Gradca, a ker je pravi “ultraš”, se je odločil, da še malo “potegne” in je bil tako njegov spremljevalec do Smrekovca. Na tem delu poti pa se jima je pridružil še Bojan Ambrožič, ki je poskrbel za lepe fotografije “v akciji” in napisal poročilo na svojem blogu, ki ga tudi deloma povzemamo.

Ko so skupaj prispeli do Smrekovca, kjer je Marjan nekaj malega pozobal, saj pravega apetita ni imel, sta Toni in Bojan zaključila svojo nalogo. Marjan pa ne. Odločil se je nadaljevati naprej tudi po temi in počivati šele, ko bo čutil močno utrujenost. Mesto spremljevalca je prevzel Jure Čebašek. Skupaj sta že v trdi temi dosegla Raduho in se nato spustila v Robanov kot, kjer ju je čakal Valentin s hrano, pijačo in opremo. V Robanov kot je Marjan prispel nekaj čez drugo uro zjutraj, močno utrujen, za seboj je imel namreč že okrog 120 km. Plan je sprva bil, da preko noči do jutra doseže Kamniško sedlo, vendar je spoznal, da bo spanec, pa čeprav kratkotrajen, nujen že v prvi noči. Spremljati bi ga morala Špela in Matija Zupan, a je slednji zaradi močnega zobobola ostal v dolini. Tako sem z Marjanom proti Korošici nadaljevala sama in čakala me je zelo težka naloga, saj ta del poti ni enostaven.

K sreči je pot na tem odseku odlično markirana in težav z orientacijo kljub svetlobi zgolj čelnih svetilk ni bilo, sva pa bila prav zaradi manjšega vidnega polja počasnejša. Pot, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami in klini, ves čas vijuga in na več mestih sva za nekaj sekund obstala ter iskala smer nadaljevanja. Marjan je bil poleg tega že vidno utrujen in si je močno želel poti, ki bi terjala malo manj zbranosti. Z rušjem porasle planote sva bila oba zelo vesela in ob 5:15 sva dosegla Kocbekov dom na Korošici, kjer je Marjan odspal kratke 3 urice. Sama sem vmes poskrbela, da sem o najinem postanku obvestila naslednja spremljevalca, ki sta ga pričakovala na Kamniškem sedlu.

Prijazna oskrbnica, ki naju je čakala do 4. ure, potem pa odšla spat, naju je zelo lepo sprejela in postregla z zajtrkom. Malo pred deveto uro sva krenila na Ojstrico, Marjanu pa je spanec odlično del, saj je ubral zelo hiter korak navkreber. Pustila sem ga naprej, saj mu z zelo težkim nahrbtnikom nisem mogla slediti. Čeprav me ponoči teža ni ovirala, sem jo zjutraj čutila na vsakem koraku in se veselila dejstva, da naju bosta Anže Šenk in Marko Šubic, Marjanova glavna spremljevalca tega dne, čakala že na vrhu Ojstrice.

Na vrhu, ki sva ga dosegla ob 9:25, sem Marjanovo “robo” predala fantoma in skupaj smo sestopili ter nadaljevali čez Škarje. Med prečenjem Planjave nas je pozdravila še čreda kozorogov in ob 11h so nas že stregli z vseh strani izredno prijazni oskrbniki Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Marjana so po naročilu, ki jim ga je posredoval Dušan Papež, že čakale palačinke, lahko pa je tudi nekoliko napolnil baterijo v uri ter mobilnik, kar ima pri takšnem projektu velik pomen. Malo nad kočo sem se poslovila od četice ter sestopila preko Okrešlja v Logarsko dolino, Marjan, Anže in Marko pa so nadaljevali preko Turske gore in Skute na Kokrško sedlo, od tam pa na Grintovec in Jezersko Kočno, od koder so sestopili na Češko kočo, kjer se je po zaslugi Sabine in Toneta Karničarja Marjanu vrnil apetit in se je dobro najedel pred sestopom na Jezersko. Dosegli so ga ob 18:15, kjer sta jih čakala Marjanova žena Katarina in Dušan Papež iz Kluba gorskih tekačev Papež. Anže Šenk in Marko Šubic sta se po dolgi celodnevni turi poslovila, Marjan pa se je odločil, da pot nadaljuje do Doma na Kališču, kjer bo prespal. Na tem delu ga spremlja Žan Karničar. Jutri namerava Marjan nadaljevati s potjo ob 4h zjutraj, najprej proti Storžiču.

Album fotografij: Robanov kot – Kamniško sedlo (Foto: Špela Zupan)

Marjan Zupančič bo 15. avgusta začel pot od Maribora do Ankarana

Se še spomnite lanskega avgusta, ko smo spremljali Klemena Trilerja na njegovem uspešno opravljenem teku od Maribora do Ankarana po Slovenski planinski poti? Svojo pot je kljub številnim težavam opravil v rekordnem času 8 dni 14 ur in 45 minut. Že takoj po končanem projektu se je med tekači, ki smo ga spremljali, začelo postavljati vprašanje – kdo bo naslednji? Jasno je bilo namreč, da je bil Trilerjev rekord preveč odmeven in da je objava njegovega izjemno kratkega časa, ki ga je porabil za približno 640 km s 45.000 metri vzpona in spusta, v očeh marsikaterega dobro pripravljenega tekača pomenila le eno – izziv.

Letos se je Trilerjev rekord odločil izzvati njegov turnosmučarski, tekaški in klubski kolega Marjan Zupančič (KGT Papež). Že pozimi in nato vse do srede julija je sam ali s prijatelji opravil z oglednimi turami SPP in tako z žigi že zapolnil eno knjižico. Vse to pa je samo priprava, da se jutri, 15. avgusta, odpravi na pot z namenom, da napolni novo knjižico žigov v enem zamahu. Da bo tempo ravno pravšnji in da mu na dolgi poti ne bo slučajno dolgčas, seveda pa na prvem mestu zaradi varnejšega koraka, ga bodo na različno dolgih odsekih spremljali številni prijatelji.

In kako na svoj projekt, ki je tik pred začetkom, gleda Marjan Zupančič?

Slovenska planinska pot SPP je pot, ki poteka od Maribora do Ankarana v dolžini 640 km s 45.000 metri vzpona in prav toliko tudi spusta. Lani je Klemenu Trilerju, uspelo preteči SPP v rekordnem času 8 dni 14 ur 45  min. Letos pa sem se odločil da izzovem njegov čas.  Prvi dan me čaka  prečenje Pohorja od Maribora do Slovenj Gradca. Nato SPP zavije na  Smrekovec in Raduho ter se strmo spusti v  Robanov kot.  Vendar lepot  gora ne bom videl, ker bom tod hodil predvidoma ponoči. Drugo jutro me za zajtrk čaka vzpon na Ojstrico in prečenje Grintovcev. Sledijo domači  hribi: Storžič, Kriška gora, Dobrča, Begunjščica in Stol. Ko bom na  Stolu, bom že videl Triglav, najvišjo točko poti. Do tja pa me čaka še cel dan teka prek zahodnega dela Karavank.

Če bo lepo vreme in če bom slučajno tod hodil podnevi, bom z vrha Triglava že lahko videl cilj -  morje. Triglavu sledi tehnično najzahtevnejši del poti prek Kriških podov, Razorja, Prisojnika in Jalovca.  Ko bo vse to za mano, me čaka le še en dvatisočak - primorski velikan Krn. Sledi prečenje Spodnjih Bohinjskih gora, ki so skorajda moj drugi dom. Za tem pa pot postane tehnično manj zahtevna, a razdalje postanejo večje. Bolnica Franja, Ermanovc, Bevkov vrh, Sivka, Idrija, Vojsko,  Mali Golak, Čaven, Sinji vrh, Col so točke slovenske planinske poti, ki jih bom obiskal tega dne. Od tu sledi le še prečenje dveh kraških planot Javornika in Nanosa.  Za tem pa me do cilja čakata le še dva tisočaka – Vremščica in Slavnik.” 

Slovensko planinsko pot označujejo Knafelčeve markacije, ob katerih je pripisana številka 1. Letos Slovenska planinska pot beleži 60 let od njenega odprtja leta 1953, ko je postala prva vezna pot v Alpah. Letos so se markacisti lotili tudi obnove markacij na SPP, vendar pa je na nekaterih odsekih orientacija težavna, zato se je za takšen projekt treba ustrezno pripraviti in jo predhodno v celoti prehoditi.

Marjan Zupančič: “Na projekt sem se začel pripravljati že v začetku leta, ko sem s prijatelji za trening pretekel celotno traso SPP. Kar nekajkrat smo se zaradi pomanjkljivih oznak pošteno izgubili. Z  izgubljanjem sedaj ne bo več problemov, saj sem vse poti shranil v  Garmin kot trek. Priprave so uspešno zaključene in 15. augusta ob 6h zjutraj v Mariboru pričnem s tekom.”

Na poti ga bo spremljala tudi ekipa Turni.si in sproti objavljala poročila o njegovem napredovanju. Marjanu pa želimo srečno pot vse do Ankarana!

Mitja Kosovelj ponovno do zlata na svetovnem izzivu v gorskem maratonu

S Poljske, natančneje s Szklarske Porebe, se je včeraj zvečer več kot zadovoljna vrnila slovenska ekipa tekačev in tekačic ter pomagačev in navijačev. V soboto, 3. avgusta, je tam potekal svetovni izziv v gorskem maratonu, ki mu po domače rečemo kar svetovno prvenstvo, čeprav to ni. A konkurenca, ki se zbere na štartu, ni zato nič manj močna. Najmočnejši med njimi je bil na naše veselje tokrat ponovno Mitja Kosovelj, ki je dve leti nazaj osvojil zlato na maratonski gorski preizkušnji v domačem Podbrdu, že leta 2008 je osvojil 3. mesto v Veliki Britaniji, lani pa je bil drugi na znamenitem Jungfrau maratonu v Švici.

Proga letošnjega svetovnega izziva v gorskem maratonu je bila izredno zahtevna. Čeprav je graf, ki je prikazoval profil proge, sprva kazal, da bo možno brezskrbno teči po ne preveč strmem terenu, je pretežno s skalami in kockami tlakovana pot poskrbela, da je imel vsak tekač še kako veliko dela s tem, kam stopiti v naslednjem koraku. Pogledi slehernega tekača so bili tako skozi celotno traso skoncentrirani v tla meter do dva naprej, malo “sprostitve” so ponudili le manjšinski makadamski in asfaltni odseki, ki pa so marsikomu nastavili tudi past v obliki kanalov. Tako je bilo mnogo padcev in še več lovljenja tik pred njimi, vsemu pa je piko na i k težavnosti dodala še izpostavljenost soncu, in če smo nekateri upali, da bo na planoti, po kateri poteka poljsko-češka meja, pihalo, se to ni zgodilo. Čeprav so progo zaradi možnosti nevarnega srečevanja na zadnjem vzponu pred obratom skrajšali s 44 na približno 41 km, so organizatorji poskrbeli za zgolj 5 okrepčevalnic.

Izsušenim ustom so na pomoč priskočili domači navijači in pomagači, ki so nas napojili ter bodrili z vpitjem, piščalko in ragljo, mimogrede pa poskrbeli še za dobro promocijo našega domačega Gorskega maratona štirih občin. In če je kateremu od tujih dehidriranih tekmovalcev v roke prišel letak GM4O, se bo prihodnje leto, če bo le imel čas in voljo, gotovo z veseljem udeležil našega gorskega maratona, na katerem se prav nič ne skopari z okrepčevalnicami in ki nudi organizacijo na nivoju, ki bi jo na vsaki takšni prireditvi pričakovali.

Težaven in razbit teren ter vročina seveda niso nobena težava, če si v vrhunski formi. To je dokazal naš odličen Mitja Kosovelj, ki mu je do obrata lahko sledil le romunski tekač Zinca, nato pa se mu je Mitja vse bolj oddaljeval in si do cilja pritekel spoštljivo prednost. Ionut Zinca je tekmo končal kot 3., na drugo mesto pa je iz ozadja postopoma napredoval Andrew Davis iz Walesa. Podobno taktiko je ubral naš Toni Vencelj, ki je začel počasi, nato pa do cilja veliko prehiteval vse do 28. mesta. Marjan Zupančič je začel s hitrim tempom, a je zaradi močne dehidriranosti na koncu s precej težavami prišel v cilj kot 72.

V ženski konkurenci je zmagala vsestranska italijanska tekačica Antonella Confortola, ki je dva tedna nazaj slavila v povsem drugačni disciplini na Dolomites Vertical Kilometru. Druga je bila njena rojakinja Ornella Ferrara, tretja pa na veselje organizatorjev Poljakinja Anna Celinska. Odlično se je odrezala naša najboljša tekačica Jana Bratina, ki je tekmo končala na 18. mestu. Poleg nje so Slovenijo zastopale še Urša Trobec in Mihaela Tušar na 27. in 28. mestu ter Špela Zupan na 36. mestu.

V ekipni razvrstitvi je dvojno zmago slavila italijanska reprezentanca. V moški ekipni razvrstitvi, za katero štejejo najboljši trije časi članov ekipe, so drugo mesto zasedli Čehi, tretji je bil Wales, Slovenci smo bili 7. Med ženskimi ekipami so bile druge Škotinje, 3. Angležinje, Slovenke pa 6.

 

Poleg članov in članic slovenske reprezentance pa so z maratonom uspešno opravili še trije naši tekači – Bojan Kramar (KGT Papež), Aleksander Močnik (Infrax Cerkno) in Aleksander Koščak (Vitezi dobrega teka).

 

REZULTATI

MOŠKI

1. Mitja Kosovelj SLO 3:07:36

2. Andrew Davis WAL 3:13:39

3. Ionut Zinca ROU 3:14:00

28. Toni Vencelj SLO 3:47:38

72. Marjan Zupančič SLO 4:30:25

216. Bojan Kramar 5:35:06

270. Aleksander Močnik 5:49:08

283. Aleksander Koščak 5:52:15

 

ŽENSKE

1. Antonella Confortola ITA 3:44:51

2. Ornella Ferrara ITA 3:48:41

3. Anna Celinska POL 3:51:21

18. Jana Bratina SLO 4:20:57

27. Urša Trobec SLO 4:33:55

28. Mihaela Tušar SLO 4:36:15

36. Špela Zupan SLO 4:54:47

Skupaj uvršenih 563 tekmovalcev in tekmovalk.

VSI REZULTATI

Bliža se Maraton Karkonoski na Poljskem

V soboto, 3. avgusta, bo na Poljskem v turističnem kraju Szklarska poreba blizu meje s Češko in Nemčijo na sporedu svetovno prvenstvo v gorskem maratonu. Maraton Karkonoski je dolg 44 km in zelo razgiban. Tekmovalce čaka 2150 višinskih metrov vzpona in 1380 višinskih metrov spusta po zelo slikoviti progi.

Slovensko reprezentanco letos zastopajo 4 ženske predstavnice in 3 moški, najbolj pa bomo vsi držali pesti za Mitjo Kosovelja, ki je bil lani na maratonu Jungfrau v Švici 2., leto prej pa je v tej disciplini postal svetovni prvak na domačem Gorskem maratonu štirih občin. Poleg njega bodo na Poljskem nastopili še Marjan Zupančič, Toni Vencelj ter Mihaela Tušar, Jana Bratina, Urša Trobec in Špela Zupan.

Ker pa je maraton odprt za vse tekače, se jim bo na štartu pridružilo še nekaj slovenskih tekačev in tekačic, ob progi pa jih bodo spodbujali številni navijači. O tekmi bomo poročali tudi na naši strani v začetku prihodnjega tedna.

 

Povezava na stran organizatorja.


Turna anketa

Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic