Anže Šenk

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

O projektu Marjana Zupančiča (KGT Papež) - preteči Slovensko planinsko pot in postaviti nov rekord – smo že pisali in včeraj, 15. avgusta, je ob 6. uri zjutraj iz Radvanj pri Mariboru krenil na pot proti Ankaranu. Za vso logistiko je skrbel Valentin iz TGsportlife, ki je Marjanov sponzor pri tem projektu, tekom dneva pa so se menjavali tekači – spremljevalci, ki so nosili hrano, pijačo in nekaj najnujnejše opreme. Zjutraj je ob Marjanu začel Toni Vencelj, znan ultramaratonec, za presenečenje pa je poskrbel Igor Šalamun, ki se jima je pridružil na štartu in ju spremljal malo naprej od Mariborske koče, s seboj pa pripeljal še mariborske tekaške kolege.

Toni naj bi ga spremljal do Slovenj Gradca, a ker je pravi “ultraš”, se je odločil, da še malo “potegne” in je bil tako njegov spremljevalec do Smrekovca. Na tem delu poti pa se jima je pridružil še Bojan Ambrožič, ki je poskrbel za lepe fotografije “v akciji” in napisal poročilo na svojem blogu, ki ga tudi deloma povzemamo.

Ko so skupaj prispeli do Smrekovca, kjer je Marjan nekaj malega pozobal, saj pravega apetita ni imel, sta Toni in Bojan zaključila svojo nalogo. Marjan pa ne. Odločil se je nadaljevati naprej tudi po temi in počivati šele, ko bo čutil močno utrujenost. Mesto spremljevalca je prevzel Jure Čebašek. Skupaj sta že v trdi temi dosegla Raduho in se nato spustila v Robanov kot, kjer ju je čakal Valentin s hrano, pijačo in opremo. V Robanov kot je Marjan prispel nekaj čez drugo uro zjutraj, močno utrujen, za seboj je imel namreč že okrog 120 km. Plan je sprva bil, da preko noči do jutra doseže Kamniško sedlo, vendar je spoznal, da bo spanec, pa čeprav kratkotrajen, nujen že v prvi noči. Spremljati bi ga morala Špela in Matija Zupan, a je slednji zaradi močnega zobobola ostal v dolini. Tako sem z Marjanom proti Korošici nadaljevala sama in čakala me je zelo težka naloga, saj ta del poti ni enostaven.

K sreči je pot na tem odseku odlično markirana in težav z orientacijo kljub svetlobi zgolj čelnih svetilk ni bilo, sva pa bila prav zaradi manjšega vidnega polja počasnejša. Pot, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami in klini, ves čas vijuga in na več mestih sva za nekaj sekund obstala ter iskala smer nadaljevanja. Marjan je bil poleg tega že vidno utrujen in si je močno želel poti, ki bi terjala malo manj zbranosti. Z rušjem porasle planote sva bila oba zelo vesela in ob 5:15 sva dosegla Kocbekov dom na Korošici, kjer je Marjan odspal kratke 3 urice. Sama sem vmes poskrbela, da sem o najinem postanku obvestila naslednja spremljevalca, ki sta ga pričakovala na Kamniškem sedlu.

Prijazna oskrbnica, ki naju je čakala do 4. ure, potem pa odšla spat, naju je zelo lepo sprejela in postregla z zajtrkom. Malo pred deveto uro sva krenila na Ojstrico, Marjanu pa je spanec odlično del, saj je ubral zelo hiter korak navkreber. Pustila sem ga naprej, saj mu z zelo težkim nahrbtnikom nisem mogla slediti. Čeprav me ponoči teža ni ovirala, sem jo zjutraj čutila na vsakem koraku in se veselila dejstva, da naju bosta Anže Šenk in Marko Šubic, Marjanova glavna spremljevalca tega dne, čakala že na vrhu Ojstrice.

Na vrhu, ki sva ga dosegla ob 9:25, sem Marjanovo “robo” predala fantoma in skupaj smo sestopili ter nadaljevali čez Škarje. Med prečenjem Planjave nas je pozdravila še čreda kozorogov in ob 11h so nas že stregli z vseh strani izredno prijazni oskrbniki Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Marjana so po naročilu, ki jim ga je posredoval Dušan Papež, že čakale palačinke, lahko pa je tudi nekoliko napolnil baterijo v uri ter mobilnik, kar ima pri takšnem projektu velik pomen. Malo nad kočo sem se poslovila od četice ter sestopila preko Okrešlja v Logarsko dolino, Marjan, Anže in Marko pa so nadaljevali preko Turske gore in Skute na Kokrško sedlo, od tam pa na Grintovec in Jezersko Kočno, od koder so sestopili na Češko kočo, kjer se je po zaslugi Sabine in Toneta Karničarja Marjanu vrnil apetit in se je dobro najedel pred sestopom na Jezersko. Dosegli so ga ob 18:15, kjer sta jih čakala Marjanova žena Katarina in Dušan Papež iz Kluba gorskih tekačev Papež. Anže Šenk in Marko Šubic sta se po dolgi celodnevni turi poslovila, Marjan pa se je odločil, da pot nadaljuje do Doma na Kališču, kjer bo prespal. Na tem delu ga spremlja Žan Karničar. Jutri namerava Marjan nadaljevati s potjo ob 4h zjutraj, najprej proti Storžiču.

Album fotografij: Robanov kot – Kamniško sedlo (Foto: Špela Zupan)

Anže Šenk: »Domače okolje mi nudi neomejene možnosti raziskovanja.«

41. Turni šprint intervju

Večni romantik na turnih smučkah. Pozimi ga boste najlažje našli na vrhovih nad Jezerskim, poleti se rad spusti v kakšno jamo, pleza in se udeležuje avanturističnih tekmovanj. Kjer se pojavi je vedno veselo! Anže Šenk, reprezentant v tekmovalnem turnem smučanju, je gost tokratnega Turnega šprint intervjuja.

 

OSEBNA IZKAZNICA

Ime in priimek:  Anže Šenk

Kraj: Zgornje  Jezersko

Letnik rojstva:  1983

Šola oz. poklic: nedokončana Fakulteta za strojništvo

Športni status: amater

Višina: 191 cm

Teža: 84 kg

Pulz v mirovanju: 33

 

 

TURNI ŠPRINT

Kateri šport, od kdaj in zakaj?

Že v zgodnjem otroštvu so mi gore med družinskimi izleti postale domače okolje. Pozimi sem z očetom na tekaških smučeh užival po terenih okrog hiše njegovih staršev, hokej je pomenil druženje z vrstniki … V osnovni šoli sem treniral alpsko smučanje, nekaj časa poleti tudi rokomet, a se v kontaktnih športih nisem najbolje znašel, poletna popoldanska zabava z nogometom in košarko, obdobje na rolerjih, plezarija za dušo. Na tekaške tekme sem začel zahajati z očetom in strici. Ob očetovih pripravah na nekaj kolesarskih maratonov čez prelaze v Italiji, Avstriji … sem z njim nekoliko več vrtel pedala še sam in dosegal lepe rezultate v gorskokolesarskih preizkušnjah. S prehodom v srednjo šolo so vedno bolj v ospredje prihajale turne smuči in hribi. Tako sem sčasoma začel z resnejšim treniranjem tega daleč najlepšega in najbolj vsestranskega športa, pošteno zasoljenega s tehničnim znanjem. V poletnem obdobju pa se predvsem za zabavo in vzdrževanje splošne kondicije udeležim raznovrstnih prireditev, še toliko raje, če so v gorskem okolju.

Kolikokrat tedensko treniraš?

Pozimi 5x do 6x, preostali del leta pa zelo različno. Glede na okoliščine.

Kaj je najlepšega pri tvojem športu?

Bližina neba, navdušujoči razgledi z grebenov v dolino, osvežujoče ozračje … Svoboda!

Kdo te je navdušil za šport?

Ne vem točno. Skozi dejavnosti družine začenši s starim očetom mi je gibanje tako zlezlo pod kožo, da mi je vedno v pomoč, da se poberem po raznovrstnih padcih.

Kaj počneš v prostem času, ko ne treniraš?

Delam, se pridružim prijateljem pri raznovrstnih vsestranskih podvigih in spontanih prigodah, berem, včasih pa se celo učim …

Najljubši kraj za poletni trening? 

Domače okolje mi nudi neomejene možnosti raziskovanja. Ob „jadranju“ po Kamniško-Savinjskih in plezanju v njihovih stenah, kolesarjenju pod njimi in okrog njih čez prelaze, sem se predlani presenečen srečal celo s slikovitim soteskanjem … Ko vse združiš … Doma sem iz doline, kjer je narava najlepša. ;)

Najljubši kraj za zimski trening?

Ob obilni snežni odeji tereni nad Jezerskim, tudi za polnjenje duševnosti. Treningi na Peci pri sosedih Avstrijcih me zanesljivo ponesejo v zadovoljivo fizično formo.

Najljubša knjiga, film, glasba?

Zadnja res odlična knjiga Rojeni za tek; film, ki sem ga gledal pred kratkim, Čudoviti um, saj da lepo podlago za razmišljanje; glasba … vse kar podkrepi vesele ali razmišljujoče trenutke.

 

Kaj imaš na nogah? In kaj pod njimi?

Trenutno se po ljubljanskem asfaltu trudim noge vpeljat v tekaško lahkotnejši korak v  Asicsovi in ob obisku Golovca na divje v Lasportivini obutvi. Doma počiva še nekaj drugih copat. Na pedala vpnem na cestaku NW, na gorcu pa Scottove čevlje. Za veselje na snegu obujem  Guinouixjeve karbonske pancarčke, za mojo dolgo taco še nisem našel primernih drugih, ki jih vpnem v Dynafitovo race vez na tekmovalni smučki istega proizvajalca. Zadnji model se res prima pelje.

Kaj nosiš okrog zapestja?

Garminova 910ka je pravi strojček.

Kaj goniš? 

Kolesarsko sem opremljen s Scottom. Na cesto se podam s Speedsterjem, v gozdu in blatu uživa polnovzmeteni Spark.

Katerega športnega dosežka si bil najbolj vesel?

Hmm … 14. mesta na 4-dnevni Pierra Menti v konkurenci za svetovni pokal. Etapne turne tekme z navijaškim špalirjem na grebenih 3000akov v kolesarskem stilu so res fantastika.

Najbolj zanimiva športna prireditev, ki si se je udeležil? 

Morda »Adventure Race«, ko smo se veselili naslova evropskih prvakov, ker je bila ob raznolikih disciplinah (tek, kolesarjenje, plavanje, veslanje, jamarstvo, plezanje, orientacija, rolanje …) to še preizkušnja vremenskih preobratov iz suhe vročine v dež in prek neviht v temperature pod lediščem.

Kakšne so tvoje želje v športu? Kaj bi še rad dosegel?

Rad bi uresničil tihi domač ultra projekt in v eni sezoni združil klasični in gorski maraton s kolesarskim ter tekom na Grintovec z zadovoljivimi časovnicami.

Kaj ti da krila?

Občutek neomejujočega gibanja, ko ob pogledu na gorske širjave začutiš željo po letenju v vsaki pori svojega telesa.

 

 


Turna anketa

Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic