Poišči rezultate za: bojan ambrožić

Bojan Ambrožič: »Z gorskim tekom lahko v relativno kratkem času vidiš velik del hribov.«

27. Turni šprint intervju

Mlad in uspešen gorski tekač Bojan Ambrožič (KGT Papež) je velik ljubitelj gorskega sveta. Svojo ljubezen do narave uspešno združuje s svojim študijem, ki se mu posveča z veliko vnemo. O svojih treningih, tekmovanjih, pa tudi o potikanjih po manj znanih poteh in o svojem strokovnem raziskovanju redno piše na svojem blogu, ki ga z veseljem beremo gorski tekači kot tudi pohodniki, saj zna Bojan svoje poti in doživetja na njih opisati izredno spretno in privlačno, opremi pa jih tudi z zgovornimi fotografijami, ki lahko marsikomu olajšajo orientacijo.

 

OSEBNA IZKAZNICA

Ime in priimek: Bojan Ambrožič

Kraj: Ljubno

Letnik rojstva: 1989

Šola: diplomirani inženir geologije  / študent drugostopenjskega magistrskega študija geologije, smer geokemija in geookolje

Športni status: rekreativec

Višina: 183 cm

Teža: 73 kg

Pulz v mirovanju: ne vem

 

TURNI ŠPRINT

Kateri šport, od kdaj in zakaj?

Tečem že 7 let, od tega se z gorskim tekom ukvarjam zadnjih 5 let. V hribe pa hodim praktično vse svoje življenje.

Kolikokrat tedensko treniraš?

Število treningov je močno pogojeno s prostim časom, ki ga imam na voljo. Zato število treningov pri meni niha. Trenutno tečem le dvakrat ali trikrat tedensko, ko pa imam dovolj časa tečem skorajda vsak dan.

Kaj je najlepšega pri tvojem športu?

Najlepše pri gorskem teku je prav teči navkreber: bolj je strmo, bolj mi je všeč. Gorski tek je zame kot življenje, kadar gre »gor« je super, kadar pa navzdol, pa malce manj. In vendar je treba tudi spuste nekako preživeti, ker če se trudiš, za padcem pride tudi nov,

še višji vzpon. Poleg tega mi je pri gorskem teku všeč, da lahko v relativno kratkem času vidiš velik del hribov.

Kdo te je navdušil za šport?

Nihče me ni, sam sem se.

Kaj počneš v prostem času, ko ne treniraš?

Študiram, hodim v hribe, pišem knjigo, pišem svoj blog.

Najljubši kraj za poletni trening?

Julijci.

Najljubši kraj za zimski trening?

Dobrča.

Najljubša knjiga, film, glasba?

The Cambridge Encylopedia of Meteorites, House M.D. (Zdravnikova vest), REM.

Kaj imaš na nogah? In kaj pod njimi? 

Za gorski tek: Inov-8, Brooks, Nike, Salomon; za cestni tek: Nike. Turnih smuči nimam, imam pa »navadne« smuči znamke Fischer.

Kaj nosiš okrog zapestja?

»Sončno uro«.

Kaj goniš?

Nimam kolesa, niti ne kolesarim. Edino po Ljubljani s »kriplbajkom«.

Katerega športnega dosežka si bil najbolj vesel?

Tega je že davno, pa vendarle sem še vedno najbolj vesel udeležbe na svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Crans Montani.

Najbolj zanimiva športna prireditev, ki si se je udeležil?

Med najbolj zanimive gotovo sodi RedBull 400 – tek po Planiški velikanki in seveda Gorski tek na Grintovec.

Kakšne so tvoje želje v športu? Kaj bi še rad dosegel?

Upam, da se mi še kdaj  uspe uvrstiti v reprezentanco. Rad  pa bi tekel na čim več različnih in zanimivih gorskih tekih v  Sloveniji in predvsem tujini: npr. Dolomitenmann, Jungfrau, Zugspitze. Poleg tega si v prihodnje želim odteči kakšen »ultra trail«: npr. UTMB.

Kaj ti da krila?

To, da se trenutno ukvarjam s stvarjo, ki predstavlja moje otroške sanje – torej da lahko znanstveno raziskujem meteorite.

Državno prvenstvo tekmovalnih turnih smučarjev!

V nedeljo, 11. 1. 2015, je na Zelenici potekalo državno prvenstvo v vzponu. Tekmovalci in tekmovalke so imeli letos zaradi pomladanskih razmer nekoliko daljšo traso, saj je vzpon do planinskega doma na Zelenici vseskozi potekal po servisni cesti. Za konec pa je organizator TSK Olimpik cilj postavil še nekoliko višje kot pretekla leta.

Med člani so razvrstitve podobne kot že nekaj let. Najhitrejši je zopet bil Nejc Kuhar (TTSO Jezersko), sledil mu je Matjaž Mikloša (TSK Olimpik), kmalu za njim pa je v cilj pridrvel Klemen Triler (TSK Olimpik).

Nejc Kuhar: Na državnih prvenstvih v vzponu smo v zadnjih letih že vajeni odjug, tako da nas le ta tudi letos ni presenetila. Ko smo lani mislili, da manj snega že ne more biti, smo dobili takoj potrditev, da je lahko še slabše :)
Kljub snežnim in vremenskim razmeram je organizatorju TSK Olimpik uspelo izpeljati klasično traso iz Ljubelja do vrha vlečnice Triangel. Kljub klavrni zimi je bila udeležba bržkone najštevilčnejša doslej na tekmah v vzponu, saj se nas je zbralo blizu 50 tekmovalcev. Zato najprej čestitke vsem udeležencem, ki so se opogumili in spopadli najprej s samim seboj in, kolikor je moči ostalo, nato še s konkurenco.
Zame je bila to druga tekma sezone in ne pomnim, kdaj v zadnjih letih sem imel sredi januarja na spisku tako malo tekem … verjetno nikdar odkar tekmujem. Razlog je predvsem v odpovedi številnih tekmovanj, saj praktično po celotnih Alpah primanjkuje snega. Tekme odpovedujejo eno za drugo in tudi do konca januarja ne kaže, da bomo izven smučišč kaj dosti tekmovali. Nadaljevanje!

Jure Šuligoj: V kolikor bi mi pred zimsko sezono dejali, da bo moja prva tekma 11. januarja bi vam suvereno odgovoril: “Seveda al pa 1. aprila …”, kajti turne tekme se začnejo že kmalu konec novembra. A to zimo nam začetek ni tako usojen in po vsej Alpah ni nekih pravih razmer in tekme odpadajo eno za drugo. A ne glejmo tako negativno na vse skupaj, kajti moramo biti zadovoljni s tem, kar imamo! In tako se je danes v oblačnem vremenu in za ta letni čas zelo visokimi temperaturami odvila prva tekma slovenskega pokala in hkrati štela še za državno prvenstvo v vzponu. Tekma mi je bila v prvotnem pomenu dober trening in pokazatelj trenutne pripravljenosti, kajti nimam občutkov, kako dobro sem trenutno pripravljen, a na treningih čutim, da je sama pripravljenost trenutno na višjem nivoju kot lani, manjka mi samo še kakšna tekma ,da spet pridem v tekmovalni ritem. Nadaljevanje!

V veteranski kategoriji še vedno močno vodi Tone Karničar (GRS Jezersko), na drugo mesto pa se je uvrstil novinec Rolando Lipar (TSK Olimpik), tretji je bil Milan Šenk (GRS Jezersko).

V veselje je poročati o zelo dobro zastopani ženski kategoriji. Na štartu je bilo kar sedem tekmovalk, kar v slovenskem tekmovalnem turnem smučanju ni običaj. Slavila je Karmen Klančnik (TSK Olimpik), druga je bila Špela Zupan (TSK Olimpik), tretja pa Dagarin Meta (Vaitapu).

Med mladici je po hitrosti in velikosti slavil Matej Merlak (AO Kranj), drugi je bil smučarski tekač Jure Zidar (TSK Olimpik), tretji pa Osolnik Tilen (TSK Olimpik).

Veseli smo bili super vzdušja, zelo dobrega obiska tekmovalcev, veliko novih obrazov in pa seveda odlične organizacije!

CELOTNI REZULTATI!!!

 

Naslovna fotografija: Bojan Ambrožič

Člani kluba

Klemen Triler, predsednik

 

- Bojan Ambrožič

- Simon Bokal

- Anita Brumec

- Matic Dovžan

- Uroš Feldin

- Igor Kalan

- Jasmina Klančnik

- Karmen Klančnik

- Žiga Klemše

- Nejc Kuhar

- Janez Lavrič

- Luka Mihelič

- Matjaž Mikloša

- Tina Ovsenik

- Peter Slatnar

- Talita Slatnar

- Jure Šuligoj

- Tim Švigelj

- Marijan Tepina

- Maruša Triler

- Nina Triler

- Matija Zupan

- Špela Zupan

Še iz prve roke: Zupančičevo poročilo s Slovenske planinske poti

Poročilo s Slovenske planinske poti 2013

Med tekom po Slovenski planinski poti so mi pomagali številni prijatelji kot sotekači – nosači hrane in pijače – t. i. šerpe. Iskreno povem, da brez vas gotovo ne bi napredoval po poti tako hitro in varno. Bili ste moji angeli varuhi na poti, ko tempo ni bil prehud, smo se tudi kaj pohecali in kilometri so tekli hitreje. Nisem pričakoval, da mi na 640 kilometrov dolgi trasi ne bo treba biti sam niti enega metra poti, ves čas ste tekli ob meni in skrbeli zame kot za kakega dojenčka. Zato ste v veliki meri krivi za moj uspeh. Iskrena hvala še enkrat vsem!!!

15. avgust

Začelo se je ob 6h zjutraj v Radvanjah pri Mariboru pri tabli, ki označuje začetek SPP. Zbrala se nas je kar velika četica tekačev, ki jo je pripeljal Igor Šalamun. Skupaj smo zagrizli po krajši ravninici v strm klanec Pohorja. Moj glavni šerpa čez celo pohorje je bil Toni Vencelj. Po 7,5 urah kar hitrega tempa sva prispela v Slovenj Gradec. Po krajšem postanku je prevzel vlogo šerpe Bojan Ambrožič. Toni je na lastno željo podaljšal, vendar mislim, da mu je bilo kmalu žal. A ni popustil in skupaj smo prispeli preko Uršlje gore do Smrekovca. Po krajšem okrepčilu in 12,5 urah teka me je od tam naprej spremljal Jure Čebašek. Ponoči sva se z lučkami preko Raduhe spustila do Robanovega kota.

16. avgust

V Robanovem kotu naju je čakala Špela Zupan in ker sem bil že kar izmučen, sem si privoščil krajši postanek, nato pa z njo nadaljeval do Kocbekovega doma na Korošici, ki sva ga dosegla ob 5.15. Ker je nastopila huda utrujenost, sem za približno dve uri in pol zaspal. Po zajtrku sem kot prerojen s Špelo nadaljeval vzpon na Ojstrico. Na vrhu sta naju že čakala Anže Šenk in Marko Šubic. Skupaj smo nadaljevali do Kamniškega sedla. Po okrepčilu v koči nas je Špela zapustila, mi pa smo nadaljevali preko Skute, Kokrškega sedla, Grintovca in Jezerske Kočne do Češke koče. Po prisrčnem sprejemu in okrepčilu z golažem smo se spustili na Jezersko, kjer nas je pričakala moja draga Katarina ter Papeževi iz KGT Papež (baje sem jim zaradi hitrega tempa prej že dvakrat pobegnil). Od tam naprej pa do Kališča me je pospremil Žan Karničar, prispela sva malo pred deveto zvečer. Zaradi rompompoma po koči nisem mogel zaspati do pol polnoči.

17. avgust

Ob nekaj minut čez četrto uro zjutraj sta se mi pridružila Metod in Gašper Bregar. Ob 5h smo bili že na Storžiču. Metod se je zaradi službe poslovil, z Gašperjem pa sva nadaljevala in bila čez eno uro že v Domu pod Storžičem. Tam se nama je pridružil Uroš Rozman in nadaljevali smo na Tolsti vrh, Kriško goro ter se spustili v Tržič, kjer me je čakala Katarina z okrepčilom. Gašper se je poslovil, pridružil pa se je Luka Mihelič. Kmalu smo bili na Dobrči, kjer smo se okrepčali v izredno prijaznem vzdušju, pridružil se je Bojan Ambrožič. Nadaljevali smo do planine Prevala, kjer se je pridružil še Žiga Klemše, in preko Robleka ter Begunjščice do Zelenice, kjer nas je pričakalo veliko prijateljev. Od tam naprej me je spremljal Matjaž Mikloša – Majk, od ostalih je vztrajal le še Bojan Ambrožič. Tempo proti Stolu je bil kar konkreten, poleg tega pa je bilo še vroče in soparno. Na Stolu sem se poslovil od Bojana, z Majkom pa sva nadaljevala po grebenu proti Golici. Na koči sta me počakala žena Katarina in brat Tomaž. Okrepčal sem se, Katarina pa je morala kupiti plastenko vode, da me je lahko malo umila, nato sva z Majkom že odbrzela na Golico. Sledil je dolg in naporen spust do Dovjega. Če sem na Golici še razmišljal, da bi tega dne »potegnil« do Staničevega doma, sem si premislil in želel zaključiti kar v Dovjem. Po okrepčilu sem se poslovil od Majka in ostalih prijateljev, v roke pa me je vzel Franci Teraž – legenda gorskega teka pri nas. Prepričal me je, da sem nadaljeval skozi Mojstrano do Aljaževega doma v Vratih. Z nama je bil še Goran Kuhar in skupaj smo odkorakali skozi Mojstrano, kjer sem bil v nezavidljivem stanju, poleg tega me je bilo kar malo sram, da bi me takšnega videl kateri od sodelavcev, ki tam živi. Pot se je vlekla še in še. Na koncu vasi se mi je pridružil še sin Mark in ob 21.50 smo dosegli cilj dneva, pomemben za naslednji dan, saj je bilo tako lažje priti preko dneva čez najbolj zahtevne in nevarne dele SPP. Tam sem bil res utrujen in izmučen in ne vem, kaj si je mislil Frenk, ali bom naslednji dan sploh v takšnem stanju, da bom lahko nadaljeval. Žena nas je odpeljala do Francija Teraža domov, kjer smo povečerjali (jaz bolj malo – nič ni šlo dol), nato pa me je žena stuširala in končno sem bil v postelji.

18. avgust

Zgodaj zjutraj smo vstali, nekaj pojedli in se odpeljali nazaj do Aljaževega doma, kjer sem prejšnji dan končal. Ob 5.40 smo Frenk, Goran in jaz zagrizli v klanec, noge so bile kot po čudežu spet dobre. Ob 7.35 smo že bili v Domu Valentina Staniča, čez dobre pol ure ob 8.10 pa na Kredarici, kjer je bila nora gneča, naprej proti vrhu Triglava pa so se vile cele procesije. Zato smo kar odvihrali na vrh, kolega sta me sicer malo držala nazaj, a poln adrenalina sem prehiteval, kjer se je dalo varno, ogromno planincev. Še posebej smo pazili na varnost, saj je ravno en dan prej na tem odseku v globino padel planinec ob srečevanju. Do vrha smo jih prehiteli med 150 do 200! Ob 8.50 smo bili na vrhu Triglava, višje ni šlo. Po nekaj minutnem odmoru smo takoj pričeli sestopati čez Škrbino in naprej čez Plemenice. Na Luknji smo doživeli presenečenje – pričakala sta nas Nejc Kuhar in Klemen Triler in skupaj smo nadaljevali do Dovških vratc, kjer smo se fotografirali in poslovili. Mi trije pa smo nadaljevali do Pogačnikovega doma na Kriških podih, kjer smo se okrepčali in se pripravili na napad Razorja. Franci je z nahrbtniki počakal na sedlu Planja, z Goranom pa sva skočila na vrh. Pot nanj je kljub podoru že kar dobro shojena, največjo nevarnost predstavlja ena malo večja skala (čas bi že bil, da ji kdo pomaga dol in ne bi bilo več nevarnosti). Kljub višini je bilo neznosno vroče, soparno. Ko smo bili spet skupaj na sedlu Planja, smo nadaljevali proti Prisojniku. Na tem delu poti je treba najbolj paziti glede varnosti, saj je pot zelo zahtevna, vendar nismo imeli težav, kolega sta me celo pohvalila, da sem izredno spreten na klinih in jeklenicah, kar mi je še bolj utrdilo samozavest. Ob 16.35 smo osvojili Prisojnik, kjer je bilo kljub visoki nadmorski višini zelo vroče, pojedel sem sendvič in dal gas proti Vršiču. Razmišljal sem, kaj storiti. Naj nadaljujem proti kralju Jalovcu ali počivam? Frenk in Goran sta si oddahnila, ko sem se odločil, da prespim v Erjavčevi koči. Ob 18.15 smo prišli na Vršič in v Erjavčevi koči povečerjali, žena je odpeljala Gorana in Frenka domov, sam pa sem šel spat.

19. avgust

Naslednje jutro je Valentin iz Tgsportlife na Vršič pripeljal Mirka Janjatoviča, s katerim sva točno ob 4h pričela vzpon proti Zavetišču pod Špičkom in na Jalovec. Sestopila sva h Koči pri izviru Soče, kjer sva bila ob 8.45. Po petminutnem postanku sem nadaljeval proti Trenti in na 50. ovinku vršiške ceste zavil v Zadnjico. Kmalu po začetku vzpona naju je počakala Špela Zupan in skupaj smo nadaljevali na Prehodavce, nato pa proti Koči pri Triglavskih jezerih in Koči pod Bogatinom, kjer smo pojedli špagete. Poslovil sem se od Mirka ter s Špelo nadaljeval proti Planinskem domu pri Krnskih jezerih, kjer naju je že čakal Jure Šuligoj. Skupaj smo začeli napad na zadnji dvatisočak, Špela se je po petnajstih minutah poslovila od naju in sama sva nadaljevala na Krn. Ura na vrhu je kazala točno 18.00 in že so grozili črni oblaki, zato sva hitro nadaljevala proti planini Razor. Jure je enkrat malo padel in izgubil očala, vendar jih je srečno tudi našelJ. Sam sem svoja čisto nova očala CEBE verjetno za vedno izgubil tega dne med Zasavsko kočo na Prehodavcih in Kočo pri Triglavskih jezerih (belo-zelen okvir, če jih kdo najde se priporočam, hvala). Z Juretom sva hitro nadaljevala – spuste in ravnine sva tekla ter bežala pred bližajočim se dežjem. Ob 22.45 sva bila v Koči na planini Razor, dosegla sva jo tik pred nalivom, ujelo naju je le nekaj kapelj. V koči so bili zelo gostoljubni in prijazni, tako da se bomo z družino gotovo še oglasili na družinskem izletu.

20. avgust

Zjutraj sva nameravala z Juretom nadaljevati ob 6h, vendar je zunaj ob dežju divjal orkanski veter. Potrebovala bi praktično zimska oblačila, a jih nisva imela. Žena jih je v Bohinjski Bistrici dala na vlak, Jožko Dakskobler pa prevzel v Podbrdu ter nama jih pripeljal na planino Razor. Medtem sem še dve uri počival in poskušal malo zaspati. Ob pol enajstih sva z Juretom odhitela v mrzel, vetroven in rahlo deževen dan. V dobrih 45 minutah sva bila na vrhu Vogla. Pihal je orkanski veter, zato sva takoj nadaljevala preko Šije do Rodice in vse do Črne prsti, kjer sem bil najbližje svojemu domu, v dolini se ob jasnem vremenu vidi hiša. Z Juretom sva pojedla palačinke in spila čaj ter hitro nadaljevala navzdol po poti, ki jo najbolj poznam, saj po njej poteka tudi znameniti GM4O. Hitro sva pritekla do Petrovega Brda, nasproti pa nama je že prej prišel Jožko Dakskobler. Sledilo je okrepčilo, menjava oblačil, tekaških copat … Jure se je poslovil in po dvajsetih minutah sva skupaj z Nejcem Lazarjem, ki me je brez večjega postanka spremljal vse do Idrije, nadaljevala vzpon proti Poreznu (na vrh naju je prišel pozdravit Janeza Cankar). S Porezna sva se spustila v Bolnico Franja, kjer nama je Katarina dala čaj in toplo juho in že sva nadaljevala proti Ermanovcu. Na Kladjah nama je Katarina zopet dala nekaj čaja in sendvič za po poti. Sledil je vzpon na Bevkov vrh, Sivko ter spust v Idrijo.

21. avgust

V Idrijo je markirana nova planinska pot (SPP), ki pa je zelo slabo očiščena in na koncu vedno slabše označena. Ob 1.45 sva prišla v Idrijo, kjer mi je Nejc zaželel srečno in me zapustil. 0d 2h do 6h sem si še zadnjič privoščil malo spanca. Ob 6h zjutraj me je že čakal Jošt Lapajne. Pojavile so se prve resnejše težave. Poleg žuljev … Na obeh nogah me je znotraj nad kolenom pričela močno boleti mišica. Na Hleviški planini sva bila v 45 minutah, navzgor nisem imel problemov, navzdol pa je postajalo vse težje. Sledil je razgiban teren do Mrzle rupe, kjer gre pot počasi navzgor mimo bolnice ter desno proti Golakom. Pozorno sva pazila, kdaj bo označen odcep levo za Golak, vendar zaman. Ponovno sem moral, tako kot pozimi na ogledu, zadnji kilometer vzpona opraviti po izredno težko prehodnem terenu. Na vrhu Malega Golaka je kar močno pihalo, čakali pa so me Ožbej Marc, Jana Bratina in Tadej Slokar. Takoj smo pričeli s sestopom. Nogi sta me vse bolj boleli in na parkirišču pod Iztokovo kočo me je že čakal fizioterapevt Matej Ličen, ki je poskrbel za nogi, da sem lahko nadaljeval. Hvala! Nadaljevali smo na Čaven, kjer se nam je pridružil nečak Mark, poslovila se je Jana. Ob 15.15 smo prišli na Predmejo, kjer me je čakala žena Katarina z okrepčilom. Poslovil se je Tadej, Ožbej in Jošt pa sta me spremljala še do Cola. Zaradi stanja mojih nog smo s Predmeje šli po glavni cesti do Sinjega vrha, kjer smo bili malo pred 17. uro, sledil pa je kratek, a za moje razbolene noge problematičen, spust do ceste, po cesti pa do Cola, kjer smo bili ob 18h. Po enourni pavzi sem nadaljeval proti  Javorniku skupaj s Petro Tratnik in Renatom Lešnikom. V manj kot uri smo bili na Javorniku, na spustu z Javornika proti Podkraju pa se nam je pridružil še Marko Tratnik. Približno 7 km pred Furlanovim zavetiščem pri Abramu sva ostala z Renatom sama. Šlo nama je kar dobro, pri Abramu pa smo ob polnoči skupaj z Renatovim prijateljem zbudili eno mladenko, ki je malo nejevoljno prinesla žig.

22. avgust

Nadaljevala sva proti Nanosu, kjer sva bila ob 1.20. Ker je pihal nemogoč orkanski hladen veter, sva se spustila po daljši poti naokrog do Razdrtega, kjer sta me že čakala Venčeslav Japelj in Mitja Volčanšek, ki me je spremljal vse do cilja. Pojedel sem palačinko in z Mitjem sva odbrzela naprej proti Vremščici. Malo pred peto uro zjutraj sva dosegla vrh, po spustu in proti Škocjanskim jamam pa so se pričele resne težave. Noge so mi začele močno otekati. Pri Škocjanskih jamah je sledilo toplo okrepčilo, nato pa sva takoj nadaljevala proti Artvižam. Na vrhu je nastopila resna kriza, zato sem se ulegel v travo, kmalu je prišla Katarina in me malo zmasirala, čez kakšne pol ure sem lahko nadaljeval. Na Slavniku naju je pričakala ekipa RTV Slovenija, ki je posnela prihod ter z obema opravila kratek intervju, nato sva nadaljevala s spustom. Postajalo je vse težje. Pridružila sta se mi še Valentin Goršek iz Tgsportlife in Bojan Ambrožič, pozdravit so me prišli Papeževi …Na Socerbu je bilo že toliko prijateljev, da se vseh sploh ne spomnim več. Po krajšem postanku je bilo nadaljevanje proti Ospu še kar mučno, a vzpon na Tinjan mi je spet dal krila. Na vrhu so nas poleg Danijela Vinčenca, ki je še povečal mojo spremljevalno druščino do morja, spet čakali televizijci. To mi je dalo še dodatno moč, saj nisem hotel, da bi na TV izgledal kot kak invalid, zato sem stisnil zobe in šel čim hitreje proti Ankaranu. Na koncu smo celo tekli in spremljevalna četica je pričela razpadati. Dodatno moč mi je dal podatek Bojana Ambrožiča, da še obstaja možnost popraviti rekord za en dan. Na koncu smo zadnja dva kilometra tekli na polno in uspelo mi je prehiteti rekordni čas za en dan in nekaj sekund.

Za konec hvala, res iskrena hvala vsem, ki ste mi kakorkoli pomagali pri tem projektu, kajti brez vas se gotovo ne bi izšlo. Ostajam vaš dolžnik.

 

Avtor besedila: Marjan Zupančič

Fotografije: Špela Zupan, Turni.si

PREBERITE SI ŠE:

Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič že zelo blizu morja

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

Marjan Zupančič bo 15. avgusta začel pot od Maribora do Ankarana

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič (KGT Papež), ki je 15. avgusta ob 6h zjutraj pričel s tekom po Slovenski planinski poti v Radvanjah pri Mariboru, je včeraj, 23. avgusta ob 20.44 dosegel še zadnjo točko najstarejše evropske vezne poti, ki prav letos beleži 60 let obstoja. Že zjutraj je postalo bolj ali manj jasno, da bo rekorden čas, ki ga je lanskega avgusta postavil Klemen Triler, padel kljub zaradi poškodb upočasnjenem tempu. Da pa mu bo uspelo čas izboljšati za cel dan, si je poleg Marjana verjetno želel še marsikdo, a verjel … Da je ta čas možno ujeti, je trdno verjel le Marjan.

En dan, eno gorstvo

Marjan Zupančič se je na pot podal zelo drzno in prvi dan, ko je opravil s Pohorjem ter dosegel Smrekovec, kljub bližajoči se noči nadaljeval s potjo. Prvi kratek spanec si je privoščil šele v Kocbekovem domu na Korošici ob 5.15 zjutraj drugega dne. Že pred deveto uro je grizel v breg na vrh Ojstrice in se zvečer že poslovil od Kamniško-Savinjskih Alp ter za nekaj ur prespal na Kališču. Tretji dan je bil ob 5. uri zjutraj že na vrhu Storžiča ter tega dne opravil z izjemno razdaljo ter veliko višinsko razliko. Zaključil je tudi s Karavankami ter že pred deseto uro zvečer v knjižico dodal žig Aljaževega doma v Vratih.

V dveh dneh čez dvatisočake Julijcev

Četrti dan ga je čakal tehnično najbolj zahteven del poti. Po vzponu na Triglav je sestopil čez Plemenice, nadaljeval čez Bovški Gamsovec na Kriške pode, od tam pa preko Razorja in jubilejne poti čez Prisojnik ter dan zaključil na Vršiču. Privoščil si je kratek spanec ter ob 4h zjutraj petega dne krenil na Jalovec, kjer je bil v treh urah. Po sestopu v Trento se je povzpel na Prehodavce, od tam pa po dolini Triglavskih jezer preko Bogatinskih vratc dosegel Krnska jezera in še zadnji dvatisočak na poti – Krn. Pozno zvečer ga je ujel dež in dan je zaključil na planini Razor, kjer je še malo povedril, dokler mu spremljevalna ekipa ni priskrbela nepremočljivih oblačil. Šele ob 10. uri šestega dne je nadaljeval pot po grebenu domačih bohinjskih gora ter zavil na Petrovo Brdo, od koder je nadaljeval proti Franji, polnoč pa ga je dohitela še pred prihodom v Idrijo, ki jo je dosegel ob 2h ponoči. Tam je še zadnjič za nekaj uric spal, nato pa brez večjega postanka nadaljeval proti cilju.

Poškodba ga prisili v hojo

Sedmi dan so se pojavile prve resne težave. Že prej je dobil nekaj žuljev, ki so se vse bolj kopičili, a ovirali ga niso preveč. Ko pa se je pojavila bolečina v mišicah nad koleni, je bila nujna oskrba fizioterapevta. Pot je postajala vse bolj mučna, tek se je vse bolj spreminjal v hojo. Kot smo pisali že v prejšnjem prispevku je osmi dan, ki ga je s polnočjo ujel na Abramu, z Renatom Lešnikom pričel brez spanca. Pot sta nadaljevala najprej na Nanos, nato pa sestopila v Razdrto, kjer si je Marjan privošil krajši počitek, a spal raje ni. V takšnem stanju, kot je bil v Razdrtem, se tudi z nekaj urami spanca ne bi odpočil, mišice pa bi se ohladile in nadaljevati bi bilo še bolj mučno. Na pobočjih Vremščice nad Senožečami je imel veliko krizo in le Mitji Volčanšku, ki ga je spremljal cel dan od Razdrtega naprej, se ima zahvaliti, da je bil ob njem in ga s pozitivnimi mislimi bodril. Ne vem, kaj mu je Mitja govoril in kaj vse je rojilo po Marjanovi glavi, a krizo je premagal in čeprav sta se pri sestopu z Vremščice še malce izgubila, so se njegove misli z bolečine kmalu preselile v cilj. Tam so ga čakale, da jih dosežejo še razbolele in otekle noge.

Pred seboj je imel še zadnji tisočak – Slavnik in vzpon nanj mu ni delal večjih težav, tudi tempo je bil v klanec hitrejši, zelo pa so ga upočasnili spusti, saj so bile takrat bolečine v stegenskih mišicah nad koleni največje. V vznožju Slavnika v vasi Peršnica se jima je pridružil Marjanov sponzor Valentin Goršek iz TGsportlife, ki ga je spremljal vse do cilja. Še pred Socerbom pri Kastelcu so ga prišli pozdravit Papeževi iz Marjanovega kluba KGT Papež, pridružil pa se jim je še Bojan Ambrožič, ki ga je spremljal že prvi in tretji dan in je zopet prispeval poročilo na svojem blogu.

Pri Socerbu si je Marjan privoščil še zadnji počitek, ki mu je seveda sprva dobro del, a kasneje se je izkazalo, da je bil nekoliko predolg. S Socerba je sledil zelo strm in razbit spust, sprva celo po stopicah, in Marjanove mišice so se očitno preveč ohladile, zato so bili začetni metri pravo trpljenje, čeprav se je le po polžje premikal. Ko so se noge spet ogrele, je šlo nekoliko bolje, čeprav mu je spust povzročal velike težave. Iz vasice Osp je sledil samo še zadnji vzpon na Tinjan, kjer je Marjana čakal predzadnji žig. Ker je nastopil klanec, se je tempo temu primerno povečal, saj ga pri hoji navgor mišice niso bolele. Na vrhu Tinjana se je skupinici spremljevalcev pridružil še Danijel Vinčenc, Marjana pa je pričakala še skupina televizijcev iz RTV Slovenija.

Na zadnjem spustu se je že vedelo, da bo rekorden čas močno izboljšan in vedelo se je tudi, da je 24 ur boljši čas zelo, zelo blizu, toda ali je tudi dosegljiv, si ni upal napovedati nihče. Spremljevalci so Marjanu sicer motivacijsko govorili, da je takšen čas povsem dosegljiv in ga s tem spodbodli k hitrejšemu koraku, čeprav so po tihem komajda verjeli, kaj mu obljubljajo. A Marjan je verjel. Svoje je dodala gorenjska trma in tako je v zaključnih metrih odmislil bolečino ter pričel zopet teči, tema brez čelnih svetilk ga ni ovirala. Na cilju, kjer so ga pričakali žena KatarinaPapeževi, ki so mu podarili Kilianovo knjigo Teči ali umretiDakskoblerjevi, drugi prijatelji in novinarji, je bil točno 1 dan in 1 minuto pred prejšnjim odličnim časom Klemena Trilerja.

Enostavna enačba: manj spanca = manj časa

Časa ni izboljšal na račun hitrejšega tempa, spremljevalci, ki so na poti spremljali tako Trilerja kot Zupančiča, so si enotni, da je bil tempo obeh zelo podoben, na nekaterih odsekih pa je bil Triler celo hitrejši od Zupančiča, odločilo prednost, ki mu je prinesla za cel dan izboljšan rekord, si je Marjan nabral z odrekanjem spanca. Pred spancem, ki si ga je po opravljenem projektu lahko privoščil v domači postelji, je nazadnje za nekaj ur spal predzadnji dan zgodaj zjutraj, nato pa brez trdno zatisnjenih oči dva dni vztrajal na hodečih nogah, ki so v zadnjih metrih, tako kot so bile navajene prvih 5 dni – prešle iz hoje v tek.

Pisana druščina spremljevalcev s cele Slovenije

Marjan je pot prehodil v celoti, številna spremljevalna ekipa njegovih tekaških kolegov ter tudi kolegic, pa je opravila s posameznimi odseki, vsak spremljevalec je sam presodil, kako dolg del poti je sposoben slediti ter nositi tudi Marjanov nahrbtnik s hrano in pijačo. Na odsekih, ki so dostopni z avtom, sta ga s hrano, pijačo in opremo oskrbovala žena Katarina ter sponzor Valentin Goršek iz Tgsportlife, na nekatere točke pa so se, samo zato, da bi mu namenili nekaj spodbudnih besed, povzpeli ali pripeljali še številni drugi prijatelji. Komu vse se bo moral zahvaliti, ve samo Marjan, a vsi, ki so bili kamenček spremljevalnega mozaika, njegove zahvale ne potrebujejo. Dovolj velika čast jim je bilo biti del Marjanove drzne in uspešne zgodbe.

VEČ FOTOGRAFIJ  prihoda v cilj >>>

 PREBERITE ŠE: Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

 

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič je po včerajšnjem dnevu v Kamniško-Savinjskih Alpah zvečer z Žanom Karničarjem prispel do Doma na Kališču, kjer je prespal. Danes, 17. avgusta, je na pot zopet krenil že ob 4.10 v spremstvu klubskih kolegov iz KGT Papež Metoda Bregarja in njegovega sina, odličnega gorskega tekača, Gašperja Bregarja. Najprej so se povzpeli na Storžič, nato pa nadaljevali s spustom do Doma pod Storžičem, kjer se jim je pridružil še Uroš Rozman. Skupaj so se vzpeli na Kriško goro, od koder so se spustili v Tržič. Bregarja sta odšla domov, Marjanu pa se je pridružil Luka Mihelič, član ekipe Turni.si.

Ko so dosegli Dobrčo, se je Uroš poslovil, zamenjal pa ga je Bojan Ambrožič, ki ga je spremljal že prvi dan. Pot je Bojan podrobneje opisal na svojem blogu, zopet pa je prevzel tudi vlogo fotoreporterja in posnel odlične fotografije. Do Begunjščice se je spremstvo še povečalo, saj jih je na planini Prevala pričakal Žiga Klemše. Z vrha Begunjščice je sledil ekspresni spust po Šentanskem plazu do Zelenice, kjer ga je pričakala pestra druščina tekaških kolegov, med njimi tudi Matjaž Mikloša – Majk, ki je prevzel vlogo spremljevalca do večernih ur.

Do Prešernove koče na Stolu jima je družbo delal tudi Bojan Ambrožič, od tam pa zavil v dolino, medtem ko sta Marjan in Majk nadaljevala proti Golici ter zvečer prispela v Dovje. Tam ga je pričakal Franci Teraž in ga pospremil še do žiga v Aljaževem domu v Vratih. S tem bo Marjan tudi zaključil današnjo etapo ter s Teražem jutri navsezgodaj krenil na Triglav, z njegovega vrha pa ob dobri vidljivosti že videl cilj v Ankaranu.

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

O projektu Marjana Zupančiča (KGT Papež) - preteči Slovensko planinsko pot in postaviti nov rekord – smo že pisali in včeraj, 15. avgusta, je ob 6. uri zjutraj iz Radvanj pri Mariboru krenil na pot proti Ankaranu. Za vso logistiko je skrbel Valentin iz TGsportlife, ki je Marjanov sponzor pri tem projektu, tekom dneva pa so se menjavali tekači – spremljevalci, ki so nosili hrano, pijačo in nekaj najnujnejše opreme. Zjutraj je ob Marjanu začel Toni Vencelj, znan ultramaratonec, za presenečenje pa je poskrbel Igor Šalamun, ki se jima je pridružil na štartu in ju spremljal malo naprej od Mariborske koče, s seboj pa pripeljal še mariborske tekaške kolege.

Toni naj bi ga spremljal do Slovenj Gradca, a ker je pravi “ultraš”, se je odločil, da še malo “potegne” in je bil tako njegov spremljevalec do Smrekovca. Na tem delu poti pa se jima je pridružil še Bojan Ambrožič, ki je poskrbel za lepe fotografije “v akciji” in napisal poročilo na svojem blogu, ki ga tudi deloma povzemamo.

Ko so skupaj prispeli do Smrekovca, kjer je Marjan nekaj malega pozobal, saj pravega apetita ni imel, sta Toni in Bojan zaključila svojo nalogo. Marjan pa ne. Odločil se je nadaljevati naprej tudi po temi in počivati šele, ko bo čutil močno utrujenost. Mesto spremljevalca je prevzel Jure Čebašek. Skupaj sta že v trdi temi dosegla Raduho in se nato spustila v Robanov kot, kjer ju je čakal Valentin s hrano, pijačo in opremo. V Robanov kot je Marjan prispel nekaj čez drugo uro zjutraj, močno utrujen, za seboj je imel namreč že okrog 120 km. Plan je sprva bil, da preko noči do jutra doseže Kamniško sedlo, vendar je spoznal, da bo spanec, pa čeprav kratkotrajen, nujen že v prvi noči. Spremljati bi ga morala Špela in Matija Zupan, a je slednji zaradi močnega zobobola ostal v dolini. Tako sem z Marjanom proti Korošici nadaljevala sama in čakala me je zelo težka naloga, saj ta del poti ni enostaven.

K sreči je pot na tem odseku odlično markirana in težav z orientacijo kljub svetlobi zgolj čelnih svetilk ni bilo, sva pa bila prav zaradi manjšega vidnega polja počasnejša. Pot, ki je mestoma zavarovana z jeklenicami in klini, ves čas vijuga in na več mestih sva za nekaj sekund obstala ter iskala smer nadaljevanja. Marjan je bil poleg tega že vidno utrujen in si je močno želel poti, ki bi terjala malo manj zbranosti. Z rušjem porasle planote sva bila oba zelo vesela in ob 5:15 sva dosegla Kocbekov dom na Korošici, kjer je Marjan odspal kratke 3 urice. Sama sem vmes poskrbela, da sem o najinem postanku obvestila naslednja spremljevalca, ki sta ga pričakovala na Kamniškem sedlu.

Prijazna oskrbnica, ki naju je čakala do 4. ure, potem pa odšla spat, naju je zelo lepo sprejela in postregla z zajtrkom. Malo pred deveto uro sva krenila na Ojstrico, Marjanu pa je spanec odlično del, saj je ubral zelo hiter korak navkreber. Pustila sem ga naprej, saj mu z zelo težkim nahrbtnikom nisem mogla slediti. Čeprav me ponoči teža ni ovirala, sem jo zjutraj čutila na vsakem koraku in se veselila dejstva, da naju bosta Anže Šenk in Marko Šubic, Marjanova glavna spremljevalca tega dne, čakala že na vrhu Ojstrice.

Na vrhu, ki sva ga dosegla ob 9:25, sem Marjanovo “robo” predala fantoma in skupaj smo sestopili ter nadaljevali čez Škarje. Med prečenjem Planjave nas je pozdravila še čreda kozorogov in ob 11h so nas že stregli z vseh strani izredno prijazni oskrbniki Kamniške koče na Kamniškem sedlu. Marjana so po naročilu, ki jim ga je posredoval Dušan Papež, že čakale palačinke, lahko pa je tudi nekoliko napolnil baterijo v uri ter mobilnik, kar ima pri takšnem projektu velik pomen. Malo nad kočo sem se poslovila od četice ter sestopila preko Okrešlja v Logarsko dolino, Marjan, Anže in Marko pa so nadaljevali preko Turske gore in Skute na Kokrško sedlo, od tam pa na Grintovec in Jezersko Kočno, od koder so sestopili na Češko kočo, kjer se je po zaslugi Sabine in Toneta Karničarja Marjanu vrnil apetit in se je dobro najedel pred sestopom na Jezersko. Dosegli so ga ob 18:15, kjer sta jih čakala Marjanova žena Katarina in Dušan Papež iz Kluba gorskih tekačev Papež. Anže Šenk in Marko Šubic sta se po dolgi celodnevni turi poslovila, Marjan pa se je odločil, da pot nadaljuje do Doma na Kališču, kjer bo prespal. Na tem delu ga spremlja Žan Karničar. Jutri namerava Marjan nadaljevati s potjo ob 4h zjutraj, najprej proti Storžiču.

Album fotografij: Robanov kot – Kamniško sedlo (Foto: Špela Zupan)

Salewa cup

Včeraj, 21. 7. 2013, je na Južnem Tirolskem potekala 15. izvedba tekme Salewa cup. Tekma je dolga 10, 4 km in premaga 1255 m nadmorske višine. Štart teka je na nadmorski višini 1620 m, cilj pa na nadmorski višini 2875 m, kar daje tej tekmi dodatno zahtevnost. Prvih nekaj kilometrov proga poteka po makadamski cesti, nato pa po mulatjeri vse do cilja. Na  tekmo se je letos že sedmo leto odpravila tudi ekipa iz Slovenije. Ekipo Stettiner-Norica-Team Slovenia so sestavljali Nejc Kuhar, Peter Lamovec, Bojan Ambrožič, Klemen Triler, Luka Mihelič, Cene in Matjaž Rakušček. Dosegli so prvo mesto in ubranili lansko zamgo. Letos se je na tekmi zbralo nekaj več kot 300 tekmovalcev, kar je za 100 več kot lani, kar kaže na to, da je tekma med tekmovalci zelo priljubljena. V moški konkurenci je zmago slavil Hannes Runnger (1.04.50), pred Nejcem Kuharjem (1.05.42) in Richardom Obendorferjem (1.06.36). V ženski konkurenci pa je zmago slavila Edeltraud Thaler (1.19.06), pred Mirello Bergamo (1.20.44) in Petro Pircher (1.22.56). Rezultate ostalih naših tekmovalcev si lahko ogledate na spodnji povezavi.

REZULTATI

                

                

 

Poročilo o tekmi si lahko preberete tudi na blogu Bojana Ambrožiča.

Mateja in Lea bronasti na evropskem prvenstvu v Bolgariji!

Danes, 6. julija, se je v bolgarskem zimskošportnem središču Borovets v pogorju Rila pod najvišjim vrhom Balkana, 2925 m visokim vrhom Musala, odvilo evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Člani so morali opraviti z 11,8 km dolgo progo, ki se je vzpela za 1150 višinskih metrov, članice in mladinci z 8,6 km dolgo progo in 1020 višinskimi metri vzpona, mladinke pa s 3,5 km dolgo progo in 520 metri vzpona.

Naši reprezentanti in reprezentantke so se odlično odrezali. Pri mladinkah je za veselje poskrbela smučarska tekačica Lea Einfalt, ki je osvojila 3. mesto. Njen čas je bil 27:06, hitrejši pa sta bili le Nemka Melanie Albrecht s časom 25:49 in Turkinja Cesminaz Yilmaz s časom 26:29. Med mladinkami smo imeli le dve tekmovalki – Monika Bajc se je s časom 35:31 uvrstila na 35. mesto. V kategoriji je nastopilo 37 tekmovalk.

Med članicami je Mateja Kosovelj s časom 53:08 tako kot Lea osvojila bronasto medaljo. Naslov evropske prvakinje si je pritekla Avstrijka Andrea Mayr s časom 51:49, druga je bila Italijanka Valentina Belotti s časom 52:54. Lucija Krkoč se letos vrača po poškodbi, a njena pripravljenost še ni takšna, kot bi si želela. Vseeno se je borila po najboljših močeh in dosegla 27. mesto s časom 58:42, Neja Kršinar, ki se je v zadnjih mesecih prav tako borila s poškodbami pa je dosegla 29. mesto s časom 59:24. Andreja Godec se je s časom 1:07:42 uvrstila na 54. mesto od skupno 64 tekmovalk.

Pri mladincih je izjemno dobro nastopil Rok Bratina, sicer kolesar, ki pa je letos odlično nastopil že na več domačih gorskotekaških tekmah in je dobro okrepil našo mladinsko gorskotekaško ekipo. Priboril si je visoko 6. mesto s časom 51:29. Čas zmagovalca Turka Ramazana Karagoza je bil 48:51. Drugo mesto je osvojil njegov rojak Sehmus Sarihan s časom 49:54, tretje mesto pa je za Italijo osvojil Michele Vaia s časom 50:29. Anže Božič je s časom 55:13 dosegel 24. mesto, Jošt Lapajne pa 28. s časom 55:43. Tim Kovačič je bil s časom 56:49 dvaintrideseti. Nastopilo je 40 tekmovalcev.

Med člani  je od naših po pričakovanjih najbolje nastopil Mitja Kosovelj, ki je osvojil 14. mesto s časom 59:56. Turek Ahmet Arslan, ki si je izboril štartno številko 7, ni uspel nadaljevati niza šestih zaporednih naslovov evropskega prvaka v gorskih tekih. Zadovoljiti se je moral z bronom (čas 57:47), za dvojno italijansko slavje pa sta poskrbela nov evropski prvak Bernard Dematteis s časom 56:30 in Alex Baldaccini s časom 57:35, ki je oktobra lani slavil na Šmarni gori. Simon Alič je osvojil 44. mesto s časom 1:04:13, Gašper Bregar pa 47. mesto s časom 1:04:35. Bojan Ambrožič se je uvrstil na 54. mesto, njegov čas je bil 1:08:02. Nastopilo je 75 tekmovalcev.

 

Čestitke vsem tekmovalkam in tekmovalcem!!!

VSI REZULATI

Naslovna fotografija: Photo Credit www.corsainmontagna.it

 

Preberite si še:

Ratitovec osvojila Mateja in Mitja Kosovelj

Tekmovalno in vremensko pester vikend je za nami

Mateja Kosovelj in Alex Baldaccini najhitrejša na Šmarni gori

 

 

 

Vroč vikend je bil tekmovalno izjemno pester

Vročinski val, ki nas je zajel pretekli vikend, je dobro otežil marsikatero preizkušnjo. Poleg Dirke po Sloveniji, ki je predzadnji dan presekala Gorski maraton štirih občin (na katerem je ponovno zmagal Marjan Zupančič, o čemer smo že pisali) in izjemne ponovne zmage gorske kolesarke Tanje Žakelj na tekmi svetovnega pokala v Val di Sole, je bilo na sporedu lepo število tekaških prireditev doma, nekaj domačih tekačev pa se je pomerilo tudi na tujih tekmah. V tem prispevku bomo tako povzeli le delček pestrega dogajanja in se osredotočili predvsem na tekače in tekačice, ki jih naš portal spremlja že dalj časa.

V soboto, 15. junija, so se gorski tekači Klemen Triler, Bojan Ambrožič in Mirko Janjatovič namesto na GM4O odpeljali na avstrijsko Koroško na štart gorskotekaške preizkušnje v vzponu Klander Berglauf na Naßfeldriegel. Po štartu v hudi vročini so se borili s 14 kilometri in 1600 višinskimi metri. Zmagal je Avstrijec Robert Stark pred Klemenom Trilerjem in Bojanom AmbrožičemMirko Janjatovič pa je bil peti. Daljše poročilo tekme si lahko prebrete na Bojanovem blogu.

V sosednji Italiji je potekala krajša različica GM4O – INTERNATIONAL SKYRACE CARNIA 2013 v Paluzzi s 24,250 dolgo progo in malo več kot 2000 višinskimi metri. S časom 2:31’38” je bil najhitrejši Tadei Pivk, ki je za 3′ izboljšal svoj rekord proge. Rekord je postavila tudi najhitrejša tekačica Silvia Serafini, tako da sedaj znaša 3:11:00. Rezultati >>>

V Novi Gorici je potekalo finale Atletskega pokala Slovenije. V teku na 5000 metrov je s časom 14:56.78 zmagal Vid Zevnik pred Antonom Kosmačem in Janom Breznikom. Pri dekletih je s časom 18:07.36 zmagala Lucija Krkoč, sledili sta ji Mojca Grandovec in Mateja Mlinar. V teku na 3000 metrov je zmagal prav tako Vid Zevnik, pri dekletih pa mlada perspektivna tekačica Maruša Mišmaš. Vsi rezultati >>>

Proti večeru pa so se v 10 km teku preizkusili še tekači in tekačice v Škofji Loki na prireditvi Tek štirih mostov. Najhitrejši je bil s časom 32:42 Peter Oblak, sledila sta mu Gregor Kustec in Tadej Kaluža. Med ženskami je bila najhitrejša Neja Kršinar, ki je v cilj pritekla s časom 38:28 pred Valerijo Mrak in Sašo Pisk. Rezultati >>>

V nedeljo, 16. junija, je bil v Bratislavi prvič organiziran tek po stopnicah na stolp UFO na Novem mostu, o katerem smo že pisali v napovedniku tekme. Tekmovalci so morali premagati 430 stopnic v ozkem in vročem stopnišču ter prečkati ciljno črto na razgledni ploščadi. Na tekmo je bil povabljen tudi slovenski specialist za stopnice Matjaž Mikloša – Majk, ki mu je “stopničke” spodnesla zadnja stopnica na stolpu, ob katero se je spotaknil, padec pa mu je pobral 5′ sekund za vsaj tretje mesto. Tako se je moral sprijazniti s časom 1:55.58 in z nehvaležnim 4. mestom, ki ima še toliko bolj grenak priokus zaradi nesrečnega padca. Zmagal je Slovak Tomaš Čelko s časom 1:49.71. S svojim nastopom pa sta bila zadovoljna Jasmina Klančnik, ki je s časom 3:37 (čas zmagovalke Suzy Walsham 2:29.30) dosegla 6. mesto v elitni kategoriji in 8. absolutno od 17 tekmovalk, ter Matija Zupan, ki je za stopnice potreboval 2:48.90 in osvojil 29. mesto v elitni kategoriji oziroma 41. od skupno 96 tekmovalcev. Vsi rezultati >>>  


Turna anketa

Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic