Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

Poleti odličen gorski tekač, ki pozimi tekmuje na turnih smučeh, ljubitelj in inovator lahke opreme, se v zadnjem času loteva predvsem ultra tekaških podvigov. Ni mu izziv zgolj opraviti s progo, njegova strast je lov na rekorde. Marjan Zupančič, član Kluba gorskih tekačev Papež, je za letošnjo sezono drzno napovedal, da bo izzval rekord trase Slovenske planinske poti, ki ga je lanskega avgusta kljub poškodbam postavil Klemen Triler. In tako je 15. avgusta ob 6. uri zjutraj pričel s tekom po Slovenski planinski poti v Radvanjah pri Mariboru ter 23. avgusta ob 20.44 v Ankaranu dosegel še zadnjo točko najstarejše evropske vezne poti, ki prav letos beleži 60 let obstoja. Že na jutro zadnjega dne je postalo bolj ali manj jasno, da bo Trilerjev rekorden čas padel kljub zaradi poškodb upočasnjenem tempu. Da pa mu bo uspelo čas izboljšati za cel dan, si je poleg Marjana verjetno želel še marsikdo, a verjel … Da je ta čas možno ujeti, je trdno verjel le Marjan.

In ko je v Ankaranu odtisnil še zadnji žig Slovenske planinske poti ter dal izjavo televizijcem iz RTV Slovenija, sem ga med sladkanjem s sladoledom, prosila za nekaj odgovorov …

 

Marjan, iskrene čestitke ob dosegu novega rekordnega časa teka po Slovenski planinski poti, ki sedaj znaša 7 dni 14 ur in 44 minut. Prejšnji rekord, ki ga je lani avgusta postavil Klemen Triler, si izboljšal za cel dan in, če smo natančni, dodal še eno minuto povrhu. Na pot se nisi odpravil le z namenom, da jo pretečeš, pač pa si že pol leta prej samozavestno napovedal, da bo padel tudi nov rekord. Kdaj si se odločil za naskok nanj?

Lani sem malo spremljal Klemenov podvig in sem sam pri sebi sklepal, da sem za nekaj takega pripravljen. Tako sem se odločil, da bo to letos moj glavni projekt in začel sem z ogledi proge.

Celotno transverzalo si v sklopu priprav že predhodno pretekel na enodnevnih ogledih. Kako si pot doživljal takrat in kaj je bilo drugače na njej med samo akcijo?

Ja, pripravil sem se tako, da sem si ogledal vse odseke in jih posnel na Garminovo uro ter tako imel za celotno pot shranjene »tracke«. Tempo sem že na ogledih ubral takšnega, kot sem ga planiral imeti, ko bom tekel v celoti, da sem lahko približno vedel, kakšni bodo časi. Žal se mi je prvotni plan v zadnjih dveh dneh malo podrl. Ko so se mi vnele notranje mišice na kolenih, se je začela prava kalvarija, po drugačnem scenariju pa bi bil čas še precej precej boljši.

Koliko boljši čas pa bi lahko dosegel po idealnem scenariju?

Šest ur sem zaradi dežja izgubil na planini Razor, v zadnjih dveh dneh pa zaradi poškodbe nisem mogel teči s takšnim tempom, kot sem ga planiral. S tem sem izgubil še okrog 8 ur. Brez težav bi bil tako za kakšnih 12 ur boljši čas. 

Etap nisi imel natančno razdeljenih po dnevih, ko si zjutraj začel, še nisi vedel, kje boš spal. Odločil si se, da boš počival šele takrat, ko boš zelo utrujen, pravzaprav je bilo tvoje vodilo – počivati čim manj. Se ti zdi, da si ubral pravo taktiko za tako zahtevno pot?

Taktika je bila tvegana, sproti sem jo malo poskušal prilagajati. Že po prvem dnevu, ki sem ga nadaljeval še ponoči, bi bilo najbolj optimalno, da bi za par uric spal v Koči na Grohatu pod Raduho, a sem bil zmenjen s spremljevalci, ki so me čakali v Robanovem kotu, zato sem nadaljeval in tiste urice odspal šele v Kocbekovem domu na Korošici. Logistika ni bila takšna, kot bi morala biti.

Si torej že prvi dan spoznal, da boš potreboval nekoliko več spanca, kot si sprva predvideval?

Ja, ko sem prišel na Korošico, sem šel takoj za 2 uri in pol spat, kar ni bilo v planu. Ampak zbudil sem se kot prerojen in prišel tisti dan do Kališča.

Tvoji spremljevalci kar niso mogli verjeti, ko so te zvečer videli popolnoma izčrpanega, po nekaj urah spanca pa si deloval povsem spočit in tvojemu tempu so komaj sledili.

Tempo ni bil tako hud, da bi se uničil, je pa bil »navit« za cel dan. Tako so vsi moji »šerpe«, ki so mi nosili hrano in pijačo, po domače naje…, razen zadnja dva dneva, ko je bil tempo počasnejši. Vsi so skoraj omagali.

Kdaj na poti pa so nastopile prve težave?

Predzadnji dan v Idriji so me začele boleti notranje mišice na kolenih. Takrat tudi za nekaj časa nisem mogel teči, potem na koncu dneva sem sicer spet lahko tekel, naslednji dan pa res ni šlo več, bolečine so se le še stopnjevale.

Poleg težav s poškodbami je verjetno k utrujenosti svoje dodala tudi nenaspanost. Pred prihodom v cilj si zadnjih par uric spal včeraj zgodaj zjutraj v Idriji. Kako je na tvoje počutje pri hoji vplivala utrujenost celotnega organizma, ki je nastopila zaradi premalo spanca?

Oboje je bilo povezano. V Artvižah sem se ulegel v travo za eno uro in pol, žena mi je zmasirala noge, utrujenost je bila tam že zelo huda.

Kako pa komentiraš svojo logistično podporo? Se ti je zdela dobra, bi lahko bila boljša?

Lahko bi bila precej boljša. Kar se tiče spremljevalcev in nosačev nahrbtnika, se je vse dobro izšlo, niti enega metra proge nisem pretekel sam. To sem imel pokrito vrhunsko. Glede same logistike pa bi lahko bilo še precej boljše.

Na dolgi poti od Maribora do Ankarana nisi pridelal le žuljev na nogah, pač pa si uničil tudi nekaj parov copat. Koliko?

Trije pari so samo še za v smeti, ostali trije pari pa so tudi že precej obrabljeni.

V svoji dolgoletni in uspešni tekaški karieri si lastiš že nekaj rekordov, morda najbolj odmevna v zadnjem času sta bila rekord proge Triatlona jeklenih v Bohinju leta 2011, na katerem si že sedemkrat zmagal, ter rekord Tržiške planinske poti ali T-24[1], ki si ga postavil lansko jesen. Kakšno mesto ima sedaj v tvoji zbirki rekordov Slovenska planinska pot?

Malo je grenkega priokusa, ker sem ga želel postaviti na višjo letvico, ampak tega, kar sem danes doživljal na progi, se ne da pozabiti. Čisto trpljenje.

Kolikor te poznam, z naskakovanjem rekordov kljub današnjemu trpljenju, ki ga ne boš pozabil, še nisi zaključil. Kateri bi lahko bil naslednji?

Najprej bo treba sanirati noge. To je prvi projekt. Potem pa mogoče GM4O ekstremno[2] ali pa K-24[3].

Izzivov torej še ne bo zmanjkalo.

Ne, zdaj, ko sem malo starejši, mi pač ustrezajo dolge proge.

Marjan, hvala za pogovor in uspešno regeneracijo.

 

Špela Zupan, Turni.si

PREBERITE SI ŠE:

Marjan Zupančič za 1 dan in 1 minuto izboljšal rekord SPP

Marjan Zupančič že zelo blizu morja

Marjan Zupančič na “potepu” po Julijcih…

Marjan Zupančič se je danes poslovil še od Karavank

Marjan Zupančič “napadel” Slovensko planinsko pot

Marjan Zupančič bo 15. avgusta začel pot od Maribora do Ankarana


[1] T-24 je priljubljen tekaški izziv – v 24 urah opraviti z desetimi najvišjimi tržiškimi vrhovi. Marjan Zupančič je rekordni čas 13 ur 42 minut in 50 sekund postavil oktobra 2012.

[2] Tekaški izziv GM4O ekstremno opravijo tisti, ki v enem dnevu trikrat prehodijo prvotno traso Gorskega maratona štirih občin z začetkom v Petrovem Brdu.

[3] K-24 je izziv v roku 24 ur opraviti z vsemi koroškimi vrhovi.

2 Odgovora na Intervju z Marjanom Zupančičem, rekorderjem Slovenske planinske poti

Dodaj odgovor


Turna anketa
Trenutno ni na voljo nove ankete.


Arhiv novic